Prve domače naloge so že tu, z njimi pa tudi prošnje za pomoč. Stari starši lahko otroku ponudijo mir, čas in spodbudo, vendar je pomembno, da svinčnik ostane v rokah otroka.
“Babica, jaz tega ne znam.” “Dedek, samo povej mi rezultat.” Takšne prošnje hitro prebudijo željo, da bi otroku prihranili napor in čim prej rešili nalogo. Toda največja pomoč ni pravilen odgovor. Veliko dragoceneje je vnuku pomagati, da do rešitve pride sam.
Najprej vprašajmo, kaj že razume
Namesto da takoj razložimo celotno snov, vprašajmo: “Kaj je treba narediti?” ali “Kaj ste se o tem učili v šoli?” Otrok naj navodilo prebere na glas in s svojimi besedami pove, kaj naloga zahteva.
Pogosto se izkaže, da snov razume, le začeti ne zna. Že pogovor mu lahko pomaga urediti misli.
Pomagajmo z vprašanji, ne z odgovori
Dobro vprašanje otroka usmeri, ne da bi mu odvzelo možnost razmišljanja. Poskusimo lahko s stavki:
- “Kaj bi lahko naredil najprej?”
- “Kje bi poiskal ta podatek?”
- “Te ta naloga spominja na kakšen primer iz zvezka?”
- “Kako bi preveril, ali je odgovor smiseln?”
Če vnuk pri matematiki vpraša, koliko je sedem krat osem, mu ni treba takoj povedati rezultata. Lahko ga spomnimo na račun, ki ga že pozna: “Če veš, koliko je sedem krat štiri, kako bi si s tem pomagal?”
Nalogo razdelimo na manjše korake
Dolga stran vaj lahko otroka prestraši že na prvi pogled. Pokrijmo del lista in se osredotočimo samo na eno nalogo. Po nekaj rešenih primerih naredimo kratek odmor, se pretegnimo ali popijmo kozarec vode.
Pomaga tudi preprost dogovor: deset ali petnajst minut zbranega dela, nato nekaj minut počitka. Cilj ni dolgotrajno sedenje za mizo, temveč mirno in samostojno delo.
Ne popravljajmo vsake napake takoj
Ko opazimo napačen odgovor, namesto “To ni prav” raje vprašajmo: “Bi ta račun še enkrat preveril?” Otrok naj poskuša napako poiskati sam.
Tudi domača naloga z manjšo napako ima lahko svoj namen: učitelju pokaže, česa otrok še ne razume. Popolna naloga, ki jo je v resnici rešil odrasli, te informacije ne ponuja.
Ne učimo nujno tako, kot so učili nas
Načini računanja, zapisovanja in razlaganja snovi so danes lahko drugačni. Če otrok uporablja postopek, ki ga ne poznamo, ga ne zavrnimo z besedami: “Mi smo to delali drugače.”
Raje recimo: “Pokaži mi, kako vam je razložila učiteljica.” Če še vedno ni jasno, skupaj poglejmo primer v zvezku ali učbeniku. Tako se izognemo dodatni zmedi.
Pohvalimo trud, ne samo rezultata
Namesto splošnega “Kako si pameten!” bodimo konkretni: “Všeč mi je, da nisi obupal,” ali “Dobro si se spomnil pogledati primer v zvezku.”
Takšna pohvala otroku pokaže, da so vztrajnost, zbranost in iskanje različnih poti pomembnejši od tega, da vse reši pravilno v prvem poskusu.
Kdaj je čas, da se ustavimo?
Če je otrok utrujen, razburjen ali po daljšem poskušanju še vedno ne razume naloge, nadaljnje siljenje običajno ne pomaga. Naredimo premor in o težavi obvestimo njegove starše. Ti se lahko po potrebi pogovorijo z učiteljem.
Stari starši lahko ponudijo nekaj, česar v hitrem vsakdanu pogosto primanjkuje: mirno navzočnost. Sedeti ob vnuku, ga poslušati in verjeti, da zmore, je včasih pomembnejše od poznavanja vseh pravil in poštevanke.
Najboljše merilo dobre pomoči je preprosto: ko je domača naloga končana, naj otrok še vedno čuti, da jo je opravil sam.
Urednica portala MojPrihranek.si