Začetek šolskega leta je za otroka lahko vznemirljiv, naporen ali oboje hkrati. Babica in dedek mu lahko pri prehodu zelo pomagata — ne kot dodatna učitelja ali druga starša, temveč kot mirna odrasla človeka, ki poslušata, spodbujata in po dogovoru prevzameta nekaj praktičnih nalog.
Kako biti vnuku v oporo, ne da bi prevzeli vlogo staršev?
Raziskav, ki bi proučevale prav ravnanje starih staršev na prvi šolski dan, je malo. Obstajajo pa kakovostne raziskave o prehodu v šolo, čustveni podpori, pomoči pri šolskem delu in odnosih med starši ter starimi starši. Pregled raziskav o vlogi starih staršev v življenju otrok in mladostnikov kaže, da je učinek njihove vključenosti odvisen od družinskih okoliščin in kakovosti odnosa. Otroku namreč najbolj koristijo predvidljivost, odziven pogovor in pomoč, ki podpira njegovo samostojnost. Po drugi strani pretirano nadzorovanje, tekmovanje za avtoriteto in nesoglasja med odraslimi lahko breme povečajo.
Najprej poslušajte, šele nato pomagajte
Vprašanje: “Ali se veseliš šole?”, pogosto dopušča le odgovor da ali ne. Več izvemo z nevtralnimi, konkretnimi vprašanji:
- Kaj ti je bilo danes najbolj zanimivo?
- Je bilo kaj drugače, kot si pričakoval?
- Kdaj si se počutil dobro in kdaj ti je bilo malo težko?
- Želiš, da te samo poslušam ali da skupaj poiščeva rešitev?
Če otrok pove, da ga je strah, ga ni treba takoj prepričevati, da ‘ni nič hudega’. Bolj koristno je občutek poimenovati in sprejeti. Besede, ki bodo bolj zalegle, so tako: “Verjamem, da ti je bilo neprijetno, ko nisi vedel, kam moraš iti.” Nato povprašajte, kaj bi naslednjič pomagalo.
Tak pristop sledi načelom čustvenega usmerjanja: odrasli otrokovo čustvo opazi, ga sprejme in mu pomaga poiskati naslednji korak. Rešitev iščeta skupaj in ni le predstavljena otroku. Raziskava pri otrocih v vrtcu in prvem razredu je povezala takšno ravnanje staršev z boljšimi sposobnostmi samouravnavanja. Gre za povezavo, ne za dokaz, da ena sama tehnika povzroči spremembo, vendar se ugotovitev ujema s širšimi priporočili o razvoju uravnavanja čustev.
Otrok molči?
Pomembno je tudi spoštovati molk. Nekateri otroci po pouku potrebujejo hrano, gibanje ali počitek, preden želijo govoriti. Zanimanje ni zasliševanje. Dovolj je: “Ko boš želel, mi lahko poveš.”
Spodbuda naj krepi občutek zmožnosti
Namesto splošnega “Ti si najboljši!” je učinkoviteje opaziti konkreten trud ali strategijo:
- Super, da si sam preveril, kaj potrebuješ za jutri.
- Čeprav ti je bilo nerodno, si vprašal učiteljico. Krasno.
- Danes ni šlo po načrtu, vendar že veš, kaj boš jutri poskusil drugače.
Sporočilo naj ne bo, da mora otrok upravičiti ponos starih staršev, temveč da napake in negotovost sodijo k učenju. Prav tako ni koristno primerjanje s sorojenci, sošolci ali s tem, kako je bilo ‘v naših časih’. Primerjava preusmeri pozornost z otrokove izkušnje na pričakovanja odraslega.
Raziskave o pomoči pri domačih nalogah opozarjajo na pomembno razliko. Metaanaliza 20 raziskav s skupaj 16.338 učenci je pokazala majhno pozitivno povezavo med podporno pomočjo in dosežki pri matematiki ter negativno povezavo med vsiljivo, nadzorovalno pomočjo in dosežki. Najbolj ugodna oblika podpore je bila tista, ki je ohranjala otrokovo samostojnost. Za babico ali dedka to pomeni: ponuditi pomoč, postavljati vprašanja in otroku pustiti, da razmišlja — ne reševati nalog namesto njega ali popravljati vsake napake sproti.
Praktična pomoč je pogosto najboljša pomoč
V prvih dneh šole lahko stari starši družino razbremenijo zelo konkretno. Po dogovoru s starši lahko:
- otroka prevzamejo po pouku in mu omogočijo miren prehod domov;
- pripravijo malico ali kosilo;
- poskrbijo za krajši sprehod, igro ali miren čas brez dodatnih obveznosti;
- pomagajo urediti delovni kotiček ali skupaj pregledajo seznam potrebščin;
- so ob otroku, ko sam pripravi torbo, vendar delo prepustijo njemu;
- prevzamejo opravilo, ki razbremeni starše, na primer nakup ali prevoz.
Ključni besedi sta ‘po dogovoru’. Preden kupijo dodatne potrebščine, spremenijo urnik, obljubijo nagrado ali otroka peljejo v šolo, naj preverijo, kaj so se dogovorili starši. Koristna pomoč zmanjšuje gnečo v družinskem dnevu; ne ustvarja novega usklajevanja.
Pri prehodu je pomembna tudi predvidljivost. Velika longitudinalna raziskava 13.390 otrok ob vstopu v vrtec oziroma šolo je pokazala, da so bile težave pri prehodu povezane s slabšimi poznejšimi učnimi in socialno-čustvenimi izidi, medtem ko so otroci v okoljih z več osnovne podpore pri prehodu doživljali manj izzivov. Raziskava je bila opazovalna, zato ne dokazuje preprostega vzroka in posledice, podpira pa smiselnost jasnih informacij, znanih rutin in pravočasne priprave. Stari starši lahko k temu prispevajo tako, da upoštevajo družinski urnik in ne dodajajo presenečenj prav v prvem tednu.
Kje je meja med podporo in poseganjem
Starši so tisti, ki odločajo o pravilih, spanju, prehrani, prevozih, uporabi zaslonov, domačih nalogah, stikih s šolo in načinu odzivanja na težave. Babica in dedek lahko izrazita skrb ali predlagata rešitev, vendar naj to storita staršem na samem, ne pred otrokom.
Uporabna formula je kratka: “Opazil sem, da je po pouku zelo utrujen. Želita, da ga ta teden dvakrat prevzamem in mu pripravim kosilo?” V njej so opažanje, konkretna ponudba in prostor, da starši rečejo da ali ne. Manj koristno je: “Vidva ga preveč obremenjujeta, jaz bom to uredil.”
Meja je prestopljena, ko stari starši:
- pred otrokom spodkopavajo pravilo ali odločitev staršev;
- otroku dovolijo, naj pred starši kaj zamolči;
- brez dogovora kontaktirajo učitelja ali šolsko svetovalno službo;
- prevzamejo domačo nalogo, organizacijo torbe ali reševanje sporov;
- iz otrokovega slabega dne sklepajo, da so starši ali šola ravnali narobe;
- svojo pomoč pogojujejo s tem, da bo družina ravnala po njihovem.
To ni le vprašanje bontona. V ameriški nacionalni anketi med starši je 43 odstotkov vprašanih poročalo o večjih ali manjših nesoglasjih s starimi starši glede vzgojnih odločitev; najpogosteje so se prepirali o disciplini, hrani in zaslonih. Petnajst odstotkov jih je menilo, da so nesoglasja škodila odnosu otroka s starimi starši. Anketa ne dokazuje vzročnosti in izhaja iz ameriškega okolja, vendar nazorno pokaže, da nespoštovanje meja lahko oslabi prav odnos, ki ga želijo stari starši varovati.
Česa otroku ni treba nositi
Otrok ne sme postati posrednik med generacijama. Če reče: “Mami mi ne dovoli,” odgovor ni skrivno dovoljenje, temveč: “Razumem, da si razočaran. Pri meni bomo upoštevali dogovor z mamo in očetom.”
Če stari starši menijo, da je pravilo neustrezno, se o tem pogovorijo neposredno s starši in brez otrokove navzočnosti.
Prav tako ni treba, da otrok tolaži zaskrbljeno babico ali dedka. Stavki, kot sta “Mene je bolj strah kot tebe” ali “Samo da se ti ne bo kaj zgodilo”, lahko povečajo občutek nevarnosti. Mirnejše sporočilo je: “Nova stvar je in razumljivo je, da imaš mešane občutke. Verjamem, da boš korak za korakom ugotovil, kako gre.”
Kdaj skrb predati naprej
Slab dan, jok ali utrujenost v prvem tednu sami po sebi še ne pomenijo motnje. Pozorni pa bodimo, če se stiska stopnjuje ali vztraja, če otrok pogosto toži zaradi bolečin v trebuhu ali glavi brez jasnega telesnega vzroka, ne spi, se izrazito umika, noče v šolo ali govori o nasilju in ogroženosti.
Naloga starih staršev ni postavljanje diagnoze. Zapišejo lahko konkretna opažanja (kaj se dogaja, kako pogosto in kdaj) ter jih mirno povedo staršem. Starši nato presodijo, ali bodo vključili učitelja, svetovalno službo ali zdravstvenega strokovnjaka. Ob neposredni nevarnosti za otroka je seveda treba ukrepati takoj.
Najdragocenejša vloga babice in dedka ob začetku šole je preprosta: biti varen, zanesljiv odrasli, ki ima čas, vendar ne izvaja prertiranega nadzora. Vnuku pomagata največ, ko ga poslušata brez popravljanja, mu ponudita praktično oporo in dosledno spoštujeta starševske odločitve. Tako otrok ne dobi še enega para nadzornikov, temveč nekaj pomembnejšega: širši krog odraslih, ob katerih se lahko čuti sprejetega in sposobnega.
Urednica portala MojPrihranek.si