Ob dnevu spomina na mrtve se pokopališča znova odenejo v svetlobo tisočerih sveč. Z njimi se poklonimo tistim, ki jih ni več med nami, in jim na simboličen način sporočamo, da jih nismo pozabili. Toda ali je za lep in spoštljiv spomin res potrebnih toliko sveč? Včasih lahko ena sama svečka, iskrena misel ali trenutek tišine pomenijo veliko več kot poln grob lučk. Pa še Zemlja vam bo hvaležna.
Prižiganje sveč na grobovih je globoko zakoreninjena slovenska tradicija. Plamen simbolizira svetlobo, večnost, upanje in povezanost z našimi dragimi pokojnimi. Za mnoge je obisk pokopališča pomemben osebni obred, ki prinaša občutek bližine in miru. A včasih se zdi, kot da se je med ljudmi povsem nehote razvila navada, da mora na grobu goreti čim več sveč. Vsak družinski član prinese svojo, pogosto tudi več. In tako se jih na enem grobu hitro nabere deset ali dvajset. Pa res s tem, ko prinesemo cel kup sveč, pokažemo, da nam je do nekoga bolj mar?!
Mi smo prepričani, da ljubezni, spoštovanja in hvaležnosti ne moremo meriti s številom prižganih sveč. Pokojnim se lahko poklonimo tudi z eno samo svečko, s cvetom, lepo mislijo ali trenutkom, ko se v tišini spomnimo skupnih doživetij. Spomin ostaja živ v naših srcih, ne glede na to, koliko plamenov gori na grobu.
Več sodelovanja, manj borb v slogu ‘kdo da več’
Eden najpreprostejših načinov, kako zmanjšati število sveč, je družinski dogovor. Če grob obiskujejo otroci, vnuki, bratje, sestre in drugi sorodniki, se lahko pred praznikom dogovorite, da letos prižgete skupno svečo, morda pa vsaj eno za vnuke, eno sestre in brate, tretjo otroci … Takšen dogovor ne pomeni, da se pokojnih spominjamo manj. Prav nasprotno. Tragičen dogodek lahko postane lepa priložnost za povezovanje in sodelovanje.
Morda se družina dogovori, da vsako leto svečo prinese drug družinski član. Lahko izberete eno večjo svečo ali trajnejšo nagrobno lučko. Prihranjen denar pa namenite za cvetje, dobrodelni namen ali skupno družinsko srečanje, na katerem obujate spomine na pokojne.
Pomembno je, da se o tem pogovorimo spoštljivo. Nekaterim, zlasti starejšim, prižiganje sveč pomeni veliko in je del dolgoletne tradicije. Zato ni treba nikogar prepričevati ali mu vzbujati slabe vesti. Že majhen skupen korak pa je lahko začetek spremembe.
Manj sveč pomeni tudi manj odpadkov
Ob dnevu spomina na mrtve se poleg lepih podob osvetljenih pokopališč pokaže tudi manj prijetna plat praznika – velika količina odpadnih nagrobnih sveč. Plastična ohišja, kovinski pokrovčki, ostanki voska in druge sestavine po uporabi postanejo odpadki, ki jih je treba zbirati in ustrezno obdelati. Tudi recikliranje zahteva energijo in sredstva, vseh materialov pa ni mogoče vedno v celoti ponovno uporabiti.
Poseben premislek zahtevajo tudi elektronske nagrobne sveče. Čeprav ne gorijo na klasičen način, vsebujejo elektronske sestavne dele in pogosto baterije, zato niso samodejno okolju prijaznejša izbira.
Najpreprostejše okoljsko sporočilo je zato jasno: najboljši odpadek je tisti, ki sploh ne nastane. Če vsaka družina prižge le nekaj sveč manj, lahko skupaj občutno zmanjšamo količino odpadkov. Ne da bi se morali odpovedati prazniku, tradiciji ali spoštovanju do pokojnih.
Kako se lahko pokojnim poklonimo drugače?
Obstaja veliko lepih, osebnih in okolju prijaznejših načinov, kako izraziti spomin na tiste, ki jih pogrešamo.
1. Prižgimo eno svečo za vso družino. Namesto da vsak obiskovalec prinese svojo, se dogovorimo za eno skupno. Njena simbolna vrednost ni zato nič manjša.
2. Na grob položimo cvet ali majhen šopek. Lep poklon je lahko tudi sezonsko cvetje, po možnosti lokalno pridelano in brez nepotrebne plastične embalaže. Tudi to lahko nadomestite z bolj trajno izbiro: trajna zasaditev je lahko odlična rešitev.
3. Izberimo trajnejši nagrobni okras. Kamenček s posvetilom ali drug obstojen okras lahko ostane na grobu dalj časa, ne da bi vsako leto ustvarjali nove odpadke. Pa še bolj osebno je.
4. Posvetimo pokojnim nekaj minut tišine. Postojmo ob grobu, se spomnimo njihovega nasmeha, besed ali trenutkov, ki smo jih preživeli skupaj. Pripovedujte vnukom ali otrokom o pokojniku, spomnite se kakšne simpatične prigode. Pokojni ostajajo z nami v spominih.
5. Naredimo dobro delo v njihov spomin. Morda pomagamo nekomu, ki potrebuje pomoč, prispevamo dobrodelni organizaciji ali obiščemo osamljenega človeka. Tudi s tem lahko počastimo vrednote, ki so jih naši pokojni cenili.
6. Obujajmo spomine z družino. Otrokom in vnukom pripovedujmo zgodbe o starih starših in drugih sorodnikih, ki jih ni več. Poglejmo stare fotografije, pripravimo jed po babičinem receptu ali obiščimo kraj, ki je pokojniku veliko pomenil. Takšni trenutki ohranjajo spomin na ljudi in njihove zgodbe na poseben način.
Kaj pa, če ne moremo obiskati pokopališča?
Marsikdo zaradi starosti, bolezni, oddaljenosti ali drugih življenjskih okoliščin ob prazniku ne more obiskati groba svojih najbližjih. To ne pomeni, da se jih spominja manj.
Svečo lahko prižgemo tudi doma, ob fotografiji, ali pa si preprosto vzamemo nekaj časa za spomin. Lahko zmolimo, poslušamo pesem, ki jo je imel pokojni rad, ali v mislih obudimo lep skupen trenutek. Bližina in ljubezen nista odvisni od tega, ali stojimo ob nagrobniku. Tudi spomin od daleč je lahko iskren in globok.
Ohranimo tradicijo, a ji dodajmo novo sporočilo
Namen zmanjševanja števila sveč ni opuščanje običajev, ki so nam dragoceni. Prav tako ne gre za obsojanje tistih, ki jih radi prižigajo. Vsak človek žaluje in se spominja na svoj način. Gre predvsem za razmislek, ali lahko nekaj, kar počnemo iz ljubezni in spoštovanja, naredimo tudi nekoliko prijaznejše do okolja.
Morda letos namesto petih sveč prižgemo dve. Morda se s svojci dogovorimo za eno skupno. Morda namesto nove sveče prinesemo cvet ali pa preprosto nekaj trenutkov stojimo ob grobu in se v mislih zahvalimo za vse lepo. Majhne spremembe ne zmanjšujejo vrednosti naših spominov. Lahko jim celo dajejo več osebnega pomena.
Najlepši spomenik je spomin, ki živi v nas
Ko se ob prvem novembru sprehodimo med grobovi, nas svetloba sveč spomni na vse, ki smo jih imeli radi. A najdragocenejše, kar so nam zapustili, niso nagrobniki, cvetje ali sveče. So skupni trenutki, nauki, objemi, pogovori in ljubezen, ki ostaja. Zato naj vas letos spremlja preprosta misel: Ni pomembno, koliko sveč prižgemo, temveč koliko topline in hvaležnosti nosimo v srcu. Ena sveča je lahko dovolj. En cvet je lahko dovolj. Tudi tiha misel je lahko dovolj. Kajti tistih, ki jih imamo radi, ne ohranjamo v spominu s številom plamenov, ampak s tem, da jih ne pozabimo.
Urednica portala MojPrihranek.si