Se še spomnite vonja po slivovih cmokih, jabolčnem zavitku in čebuli, ki se je počasi pražila na štedilniku? September je bil nekoč mesec jedi iz tistega, kar je bilo pri hiši: krompirja, zelja, jabolk in sliv. Iz nekaj preprostih sestavin so nastajala kosila, ki jih danes marsikdo pomni bolj po vonju kot po receptu. Nekatera še kuhamo, druga počasi izginjajo.
Slivovi cmoki niso bili sladica. Bili so kosilo.
Krompirjevo testo, na sredini zrela sliva, čez pa drobtine, zlato prepražene na maslu, in malo sladkorja.
Slivovi cmoki niso bili sladica. Bili so kosilo – in takšno, ob katerem je praviloma izginil ves krožnik. September je bil zanje kot nalašč: slive so dozorele, krompir je bil pri hiši, iz razmeroma poceni sestavin pa je nastalo kosilo za vso družino.
Če jih je babica naredila preveč? Še bolje. Nekaj jih je počakalo za naslednji dan, marsikje pa so jih pripravili toliko, da so šli tudi v zamrzovalnik.
Grenadirmarš: ko je iz krompirja in testenin nastalo kosilo
Krompir in testenine na istem krožniku? Danes se kombinacija morda zdi nekoliko nenavadna, nekoč pa je bil grenadirmarš preprosta in nasitna rešitev za lačna usta. Potrebovali ste krompir, testenine oziroma krpice, čebulo, nekaj maščobe in začimbe. Še posebej priročen je bil, kadar je od prejšnjega dne ostal kuhan krompir.
Za štiri osebe vzemite približno 500 g krompirja, 250 g testenin, dve večji čebuli, malo olja ali masti, sol, poper in po želji mleto papriko. Krompir skuhajte in narežite, posebej skuhajte testenine. Čebulo počasi pražite do zlato rjave barve, dodajte krompir in testenine, začinite in vse skupaj še nekaj minut pražite.
Ni razkošno. Tudi nikoli ni bilo mišljeno, da bi bilo. To je jed iz kuhinje, v kateri se hrane ni metalo stran in je moralo iz nekaj sestavin nastati kosilo za vso družino.
Jabolčni zavitek, ki se ni nikoli povsem ohladil
Danes sestavine tehtamo na gram natančno in nastavljamo časovnike. Babice so testo razvlekle čez skoraj celo mizo, količino jabolk pa pogosto določile nekako takole: »Še malo jih dodaj.«
Septembra, ko je bilo jabolk v izobilju, je bil zavitek skoraj samoumeven. Nekje so dodali rozine, drugje orehe, ponekod drobtine, ki so popile sok jabolk. Vsaka hiša je imela nekoliko drugačnega – in skoraj vsaka je trdila, da je njihov najboljši. Prvi kos pa je praviloma izginil, še preden se je zavitek dobro ohladil.
Zeljne krpice: skoraj nič sestavin, pa vendar pravo kosilo
Se jih še spomnite? Zelje, čebula, testeninske krpice, malo maščobe, sol in poper. Skoraj nič – pa vendar pravo kosilo.
Čebulo prepražite, dodajte na tanke trakove narezano zelje in ga počasi dušite oziroma pražite, da se zmehča in nekoliko porjavi. Nato primešajte kuhane krpice ali široke rezance in dobro popoprajte.
Morda niso jed za popolno fotografijo na družbenih omrežjih. Toda po prvem grižljaju vas utegnejo odpeljati naravnost nazaj v kuhinjo vaše mame ali babice.
Ričet: en lonec, dva dni kosila
Ješprenj, fižol, korenje, krompir in tisto, kar je bilo pri hiši. Ričet ni zahteval dragih sestavin, z enim velikim loncem pa je bilo mogoče nasititi vso družino – pogosto za dva dni.
In prav drugi dan je bil za marsikoga najboljši. Okusi so se povezali, ričet se je zgostil, kosilo pa je bilo praktično že pripravljeno. Vsi vemo, da je prav v tem nekaj, kar smo v sodobni kuhinji nekoliko izgubili: ni bilo treba vsak dan izumljati novega kosila.
Morda jih nismo pozabili. Samo predolgo jih nismo skuhali.
Stare jedi hitro odpišemo kot preproste ali staromodne. Potem pa nekje zadiši po praženih drobtinah, pečenih jabolkih ali čebuli in spomin se vrne hitreje kot recept.
Zato morda letos septembra namesto še enega recepta z družbenih omrežij poiščite starega. Pokličite mamo. Vprašajte babico, če jo še imate. Ali pa poiščite tisti star zvezek z zavihanimi vogali, mastnimi madeži in recepti, pri katerih namesto gramov piše »po občutku«.
Ker nekateri najboljši družinski recepti niso zapisani v kuharskih knjigah. Živijo toliko časa, kolikor časa jih nekdo še skuha.