Pravljice v Logarski dolini

V Avstriji pravljičnih gozdov kar mrgoli, v Logarski dolini pa so pri Penzionu Na Razpotju konec junija 2009 postavili prvega v Sloveniji. S tem je postala Logarska dolina še prijaznejša do otrok, pa tudi do staršev, ki tako svoje malčke laže prepričajo v izlet pod gore. Gospa Andreja in njen partner sta dobila idejo za Pravljični gozd kje drugje kot v enem od avstrijskih “Märchenwaldov”. Kot ljubitelja Tirolske sta se poskušala s svojo vizijo pravljic zgledovati po tirolski arhitekturi. Zaradi hude bolezni njunega malčka sta pri urejanju gozda posebno skrb namenila tudi otrokom invalidom, zato so vse poti v gozdu dobro utrjene tudi za invalidske vozičke.

Namaz za palačinke priskrbi škrat

Štajerci se bodo pripeljali čez Mozirje, Gorenjci morda celo čez Avstrijo prek prelazov Jezersko in Pavličevo sedlo, Ljubljančani pa morda namesto po avtocesti po bližji, a bolj ovinkasti cesti čez Črnivec oziroma kar pod Veliko Planino skozi Podvolovljek naravnost v Luče. Ko smo enkrat v Logarski dolini, je treba na edinem razpotju, tam, kjer si lahko ogledamo slapišče Palenk, zaviti levo proti Hotelu Plesnik. Po idilični cesti zavijugamo še nekaj sto metrov naprej do Penziona Na Razpotju, kjer je na parkirišču dovolj prostora tudi za avtodome. Ob robu prostornega travnika stoji prijetna brunarica, pred njo pa mize in klopi, kjer smo si kasneje privoščili štruklje in izvrstne škratove palačinke z nadevom iz gozdnih sadežev, ki jih vsako jutro dostavi gozdni škrat. Starši lahko v senci, ki zaradi visokih smrek in gora okoli travnika pade že precej zgodaj, mirno pokramljajo, medtem ko se mularija zvira na lesenih igralih na manjšem otroškem igrišču. Vseeno pa velja z enim očesom paziti, da kakšen nadobudnež ne čofne v bližnji ribnik, ki bi ga lahko malo bolje zagradili.

A najprej na sprehod v deželo pravljic! Vhod v deželo pravljic bi bil lahko še nekoliko bolje viden, sama dežela pa bi dajala bolj skrivnosten vtis, če bi jo s travniškega dela zagradili bodisi z živo mejo bodisi z okrasnim lesenim plotom. Razpotje takoj za vhodom se izkaže za dobrodošlo. Zaradi oznak se lahko otroci takoj sami odločijo, ali bodo šli najprej k hišici Janka in Metke ali nemara desno k Bedancu, trem prašičkom in Zvezdici Zaspanki, kar je samo nekaj  izmed 40 pravljic, ki še sledijo v nadaljevanju poti. Tako je doživetje samo njihovo in prav je, da se v deželi, ki je namenjena njim, odločajo po svoji presoji.

Zgodbice so predstavljene s pravimi lesenimi kolibami, ki dajejo že na prvi pogled vtis, da se je nekdo zelo potrudil, in z večinoma lesenimi figurami, ilustriranimi v slogu vsem dobro znanih pravljic, ki sta jih ilustrirala Walt Disney (Sneguljčica) ali Ančka Gošnik Godec (Muca Copatarica). Mamo, ki je vrhunski estet, je to nekoliko zmotilo, a po mojem mnenju so otrokom privlačne ravno pisane poslikave, ki jih že dobro poznajo. Kakšno izložbeno lutko, čeprav so lepe postave, bi bilo vredno zamenjati za figure iz naravnih materialov.

Ob postavitvah so tudi uokvirjene zgodbice v pisani besedi. Če bi želeli prebrati vse, bi morali že med sprehodom vsaj enkrat nazaj na travnik po okrepčilo. Zgodbic je dovolj tudi za dva krajša obiska, kajti naenkrat je težko prebrati kar vse. Sicer pa bi bili lahko okvirčki s pravljicami nekoliko večjega formata. Najmlajšo damico so navdušile praktično vse barvite ilustracije, medtem ko je Nejc, še nekoliko matast od predoziranja tablet proti slabosti, tokrat dogajanje spremljal precej mirno, a je zelo rad prisluhnil zgodbicam. Slednjič je odkril še radosti fotografiranja, zaplenil fotoaparat in se sam odpravil na fotolov za pravljičnimi junaki.

Za vsakogar nekaj

Če je otrokom namenjenih 40 pravljic in kulinarikom palačinke, bodo ljubitelji botanike navdušeni nad alpskim vrtom, v katerem je Andreja uredila kotičke za 40 zaščitenih alpskih rastlin, kot so roza in beli alpski nageljček, zvončnica, drobnjak, materina dušica ali vsem dobro znana planika. Andreja se tako ne izkaže samo kot pravljičarka, kozmetičarka, maserka, hotelirka in kuharica, ampak tudi kot ljubiteljica botanike.

V Penzionu Na Razpotju poleg nočitev ponujajo intimen center dobrega počutja (wellness) s kozmetičnimi in maserskimi storitvami, znova uvajajo tudi celovito kulinarično ponudbo, bodisi v okviru polpenzionov bodisi kot samostojna kosila in večerje. S Pravljičnim gozdom so med prvimi poskrbeli, da bodo uživali tudi malčki, a ne samo gosti penziona, ampak vsi obiskovalci Logarske doline. Najprej sta lastnika nameravala Pravljični gozd čez zimo zapreti, a pravita, da bosta najverjetneje vztrajala, saj je zimsko doživetje v dolini, kjer večino leta kurijo, nekaj posebnega – poti po Pravljičnem gozdu naj bi splužili in s tem pokazali tudi, kako so Rdeča kapica, Sneguljčica, indijanci in drugi otroški junaki živeli v hladnejših mesecih. Logarska dolina je tako postala še privlačnejša za večje skupine otrok oziroma za vrtce in najnižje razrede osnovne šole. Tam je doživetij za večdnevni izlet resnično dovolj, podroben potopis iz Zgornje Savinjske doline pa si lahko preberete v zbirki potopisov Potepanja 2.