»USA, USA, USASA!« Če ob teh besedah takoj veste, kaj je bilo treba narediti, ste najbrž otroštvo preživeli zunaj. Na asfaltu pred blokom ali hišo, z žogo, kredo in elastiko – in z enim očesom na oknu, s katerega bo prej ali slej nekdo zaklical: »Domov!«
Za nekatere igre nismo potrebovali prav ničesar. Samo dovolj otrok. Pravila nam je razložil nekdo starejši, mi smo jih malo priredili in igra se je začela. Se jih še spomnite vseh?
USA, USA, USASA
Eden od igralcev je vrgel žogo visoko v zrak in zaklical ime drugega. Poklicani je moral čim prej priti do žoge, vsi drugi pa so bežali čim dlje. Ko jo je ujel ali pobral, so se morali ustaviti. Nato je izbral enega od njih in ga skušal zadeti z žogo. Pravila so se od dvorišča do dvorišča nekoliko razlikovala, a že »USA, USA, USASA!« marsikoga v trenutku vrne nekaj desetletij nazaj.
View this post on Instagram
Telefončki
Otroci so sedeli ali stali drug ob drugem. Prvi si je izmislil stavek in ga potiho zašepetal naslednjemu na uho. Ta je povedal tisto, kar je slišal, naslednjemu in tako vse do zadnjega. Ta je stavek povedal naglas – in pogosto ni imel skoraj nobene zveze z izvirnikom. Bolj ko je bil nesmiseln, več je bilo smeha.
Dan–noč
Eden je dajal ukaze, drugi so mu morali čim hitreje slediti. Ob besedi »dan« smo stali, ob »noč« počepnili. Preprosto – dokler se ni začelo: »Dan! Noč! Dan! Dan! Noč!« Vodja je nalašč pospeševal in ponavljal iste besede, da bi nas zmedel. Kdor je naredil napačen gib, je izpadel.
Kraja zemlje
Na asfalt smo s kredo narisali velik krog in ga razdelili na »države«. Vsak je dobil svoje ozemlje, nato pa se je začel boj zanj. Z žogo smo klicali nasprotnike, bežali in jih poskušali zadeti. Uspešen igralec je lahko nasprotniku odvzel kos njegove zemlje in na novo zarisal mejo. Nekdanji »veleposestnik« je tako lahko hitro ostal na nekaj centimetrih asfalta.
Gumitvist
Potrebovali smo dolgo elastiko in najmanj tri otroke. Dva sta stala drug nasproti drugega z elastiko okoli nog, tretji pa je izvajal dogovorjeno zaporedje skokov – noter, ven, čez elastiko, nanjo … Ko je uspešno opravil eno stopnjo, se je elastika dvignila od gležnjev proti kolenom in še višje. Če se je zmotil ali zapletel, je bil na vrsti naslednji.
Ristanc oziroma školice
Na asfalt smo s kredo narisali oštevilčena polja. V prvo smo vrgli kamenček in nato po poljih skakali po eni oziroma obeh nogah, pri tem pa preskočili polje s kamenčkom. Na poti nazaj ga je bilo treba pobrati, ne da bi stopili na črto ali izgubili ravnotežje. Nato je prišla na vrsto naslednja številka.
Gnilo jajce
Otroci so sedeli v krogu, eden pa je hodil okoli njih in nekomu za hrbet neopazno odložil robček ali drug manjši predmet. Ko je izbrani igralec ugotovil, kaj se je zgodilo, je moral vstati in steči za njim. Prvi je medtem skušal čim hitreje priti do njegovega praznega mesta. Najhuje? Ko so vsi že vedeli, da imaš »jajce« za hrbtom – samo ti ne.
Ali je kaj trden most?
Dva otroka sta z dvignjenimi rokami naredila most, drugi pa so v koloni hodili pod njim ob besedah: »Ali je kaj trden most? Kakor kamen, skala, kost …« Ob koncu je most spustil roke in nekoga ujel. Ujeti je izbral eno od dveh skrivnih strani in se postavil za enega od otrok, ki sta držala most. Tako sta počasi nastali dve skupini.
Kraljica, koliko je ura?
Eden je bil kraljica in stal nekaj metrov stran od drugih. Po vrsti smo spraševali: »Kraljica, koliko je ura?« Kraljica je določila, koliko in kakšnih korakov smemo narediti proti njej – na primer tri velike ali pet mišjih. Počasi smo se ji približevali, zmagal pa je tisti, ki je prvi prišel do nje in prevzel njeno mesto.
Skrivalnice s pofočkanjem
Eden je pri dogovorjeni bazi mižal in štel, drugi pa smo se medtem skrili. Nato nas je začel iskati. Ko je nekoga zagledal, je moral steči do baze in ga »pofočkati«. Toda tudi skriti igralec je lahko stekel proti njej in se rešil, če je bil hitrejši. Največji junak je bil seveda tisti, ki mu je uspelo rešiti še vse druge.
Zakaj jih ne bi naučili vnukov?
Ristanc potrebuje le kredo, za gumitvist elastiko, za Dan–noč pa niti tega ne. Današnji otroci veliko časa preživijo pred zasloni, toda to še ne pomeni, da jih igre našega otroštva ne bodo potegnile.
Ko bodo naslednjič pri vas vnuki, zberite še kakšnega prijatelja ali sosedovega otroka in jim pokažite eno od njih. Morda vas bodo najprej malo začudeno gledali. Ampak obstaja velika možnost, da jih boste tisti dan klicali domov, oni pa vas prosili »Samo še 10 minut!«.
P. S. Vas je zamikalo, da bi po dolgih letih spet narisali ristanc ali poskusili gumitvist? Priznamo, nas tudi.