Vprašanje
Srečujem se s težavo, ki jo ima dandanes še marsikdo. Sem namreč stara in se bojim smrti.
Pa ne gre za to, da bi se bala umreti, bojim se umiranja. Ta moj strah je postal tako velik, da cele noči ne spim in premišljujem. Včasih mi je že vsega dovolj.
Sem vdova, stara 78 let. Imam zelo pozornega in dobrega sina. Je poročen in imam dva vnučka. Tako on, kot njegova žena, sta zelo zaposlena. Živijo nekaj deset kilometrov stran, tako da me ne morejo vsak dan obiskovati, se pa pokličemo. Sinu zaupam, da bo storil vse, kar bo mogel, da mi bo pomagal, pa ga nočem obremenjevati. Pa saj sedaj tudi ni še nobene potrebe. Ampak vse okoli mene moji letniki zbolevajo, marsikdo je že pokojni. Moj krog prijateljev in znancev se krči. Če se s kom pogovarjam, je to o boleznih in tegobah. Velikokrat grem raje sama na sprehod in vzamem s sabo kuža. Imam vrt in rože. Nikoli mi ni dolgčas.
Sedaj pa me že kar nekaj časa razjeda skrb, kaj bo, ko bom opešala in ne bom mogla več hoditi in skrbeti sama zase. Bojim se, da bi me zapustila pamet in bi bila v veliko breme sinu in drugim. Bojim se, če me povozi avto, kaj bodo delali z mano zdravniki. Staranju se ne morem ogniti. Zelo si pa želim, da bi kljub pešanju ostala na nogah in pri pameti do konca. Že 30 let nisem bila pri zdravniku. Mislim, da ga ne bom več potrebovala. Drugi ljudje mislijo, da zna zdravnik prelisičiti smrt, jaz pa vem, da ni tako. Zato me skrbi, da bi me proti moji volji odvlekli v bolnišnico ali v dom za stare in me tam silili živeti tako, kot si oni predstavljajo, zame pa kaj takega ni.
Ali imate kak nasvet tudi zame? Ana
Odgovor
Draga Ana, modrosti imate dovolj in moj odgovor verjetno že slutite. Prišel je čas, da naredte, kar pač morate narediti, da boste mirni.
Svetovala bi vam, da sedaj, ko ste še zdravi in lahko prodorno razmišljate, napišete svoje želje za v bodoče, ko se bodo stavri spremenile. Velika sreča je, da imate sina, ki vas ima rad in mu lahko zaupate.
Materialne stvari lahko uredite z oporoko. Vanjo lahko zapišete tudi, kako naj se ravna z vašimi živalmi, da ne bi ostale zapuščene. Zapišite, ali želite v primeru nesreče oživljanje ali ne in ali bi darovali organe ali ne. Zapišite tudi, kje bi radi živeli, če bi postali tako psihično ali telesno prizadeti, da ne bi zmogli več samostojnega življenja. Najbolj razširjena je domska oskrba, ki pa ima ob dobrih tudi svoje temne plati. Obstaja pa tudi čedalje bolj razširjena pomoč na domu. S sinom se lahko dogovorita, kakšna naj ta pomoč bo in kakšna oseba naj jo izvaja in ta dogovor zapišite.
Zdravnikov do sedaj niste potrebovali prav veliko in najbrž jih tudi v bodoče ne boste prav dobro sprejemali. Edina stvar, na katero bi bilo dobro, da ste pozorni, so bolečine in pomoč proti njim. Kljub vsemu je zdravnikovo poslanstvo, da lajša bolečine. Vse ostale posege pa lahko prepoveste, če je to vaša resna odločitev.
Zapišite tudi kje in kako želite biti pokopani, kakšen naj bo pogreb. Mogoče imate še kaj, kar bi bilo potrebno zapisati in ko boste vse lepo jasno zapisali in dali sinu ali drugi zanesljivi osebi v hrambo, ne bo več potrebno, da bi vas bilo strah. Svoj čas lahko porabite zase in za druge in uživate v vsakem tenutku, ki je pred vami.
