»Mami, jutri imam sestanek do petih. Saj lahko greš po malega v šolo?« Takšno sporočilo lahko babica dobi v ponedeljek zvečer, ko ima za torek že povsem drugačne načrte. A jih bo najbrž prestavila, saj gre vendar za vnuka. V sredo ga bo morda treba peljati še na trening, v petek še po mlajšo vnukinjo v vrtec, vsaj enkrat na mesec pa pomagati, ker bi starša rada imela večer zase.
Nič od tega se ne zdi posebej zahtevno, dokler babica nekega dne ne pogleda na koledar in ugotovi, da ima skoraj ves teden ali mesec zapolnjen z obveznostmi, o katerih se pravzaprav nihče ni zares dogovoril in na koncu koncev – niti niso njena obveznost. Pomoč, ki jo je nekoč z veseljem ponudila, je počasi postala nekaj, na kar vsi računajo. In ko bi rada kakšen dan zase, ima občutek, da mora za to skoraj prositi za dovoljenje.
»Saj si vendar v pokoju, kaj pa imaš drugega?«
Takšna pripomba lahko zaboli precej bolj, kot si odrasli otroci predstavljajo. Še posebej, če prihaja od nekoga, ki mu že leta pomagate pri varstvu otrok, kuhanju kosil ali prevozih na dejavnosti.
Res je, da so današnji urniki naporni. Starši usklajujejo službe, šolo, vrtec, treninge in bolniške odsotnosti, pomoč babice ali dedka pa je pogosto neprecenljiva. Marsikatera družina bi brez nje precej težje usklajevala vsakdan. Toda upokojitev ni čakalnica, v kateri sedite in čakate, kdaj vas bo kdo potreboval.
Morda imate ob ponedeljkih telovadbo, ob sredah druženje s prijateljicami, ob petkih pa si s partnerjem privoščita izlet. Morda nimate prav nobenega načrta in želite samo miren dan doma. Tudi to je povsem dovolj dober razlog, da kdaj rečete ne.
Težava pogosto sploh ni v tem, koliko stari starši pomagajo, ampak v trenutku, ko jih nihče več ne vpraša, ali jim takšen dogovor še ustreza.
Ko babica prvič reče ne
»Ta četrtek pa res ne morem.« Na drugi strani telefona nastane tišina, nato pa odgovor: »Aha, dobro. Bom že nekako.«
Odrasli otroci so ob takšnem »ne« včasih neprijetno presenečeni, celo užaljeni, saj so se z leti navadili, da so stari starši vedno na voljo in da lahko nanje brez pomisleka računajo. Drugi odrasli otroci kaj takega sploh ne izrečejo kot očitek, toda babica se vseeno počuti krivo. Ve, da bo hči zdaj iskala drugo varstvo, da ima v službi težave in da bo vse skupaj precej zapleteno. Naslednjič zato raje privoli, čeprav ji ne ustreza.
Toda obstaja še druga plat zgodbe. Marsikatera babica je leta govorila: »Kar pripelji jih, kadarkoli!« Potem pa se je izkazalo, da je »kadarkoli« postalo skoraj vsak dan. Zato ni vedno pošteno iskati krivca samo med odraslimi otroki. Včasih je treba na glas povedati tudi nekaj, kar se je medtem spremenilo: da je vnukov več, da je energije manj ali da si preprosto želite več časa zase. Dogovor, ki je dobro deloval pred tremi leti, ni nujno dober tudi danes.
Vnuki niso težava. Težava je lahko urnik.
Babica, ki vsak torek čaka pred šolo, ima lahko vnuka neizmerno rada, pa si kljub temu želi, da ji ne bi bilo treba vsak torek gledati na uro. Dedek, ki vnukinjo vozi na trening, bo morda z veseljem prišel na njeno tekmo, vendar to še ne pomeni, da želi postati njen stalni voznik.
Razlika je tudi med tem, da vnuk pride k babici na palačinke, in tem, da mora biti kosilo vsak dan pripravljeno ob določeni uri, ker ga nekdo pride iskat. Pri prvem gre za druženje, pri drugem pa lahko sčasoma nastane obveznost, ki je po občutku že precej podobna službi. Le da zanjo ni dopusta.
Prav zato bi se morale družine večkrat pogovoriti, kaj komu ustreza, še preden se nabere slaba volja. Morda lahko babica prevzame vnuke dvakrat na teden, ne pa vsak dan. Morda dedek z veseljem pomaga pri prevozih, vendar ne ob večerih. In morda si oba želita, da bi vnuke kdaj videla tudi takrat, ko starši ne potrebujejo varstva.
Ko je treba na glas povedati, da je vsega preveč
Ko babica reče, da je utrujena, morda ne misli samo na tisti dan. Morda že mesece prestavlja svoje obveznosti, odpoveduje druženja in prilagaja načrte, pa o tem ni govorila, ker ni želela povzročati težav. Ker ve, da je mladim težko, in ker ima vnuke preprosto preveč rada, da bi jih zavrnila.
Po drugi strani pa odrasli otroci ne morejo vedeti, da je vsega preveč, če jim tega nihče ne pove. Zato je včasih najbolj pošteno vprašanje zelo preprosto: »Mami, oči, ali vama to še ustreza?« In enako pošten odgovor: »Rada pomagava, ampak ne več vsak dan.«
Morda se bo kdo ob takšnem pogovoru sprva počutil prizadetega. Toda precej bolje je nekaj neprijetnih minut za družinsko mizo kot mesece tihe zamere, ki se nabira ob vsakem novem sporočilu z vprašanjem, kdo bo jutri pobral otroka iz šole.
Navsezadnje je lepo, če so stari starši pomemben del vnukovega vsakdana. Škoda bi bilo le, če bi se zaradi vseh obveznosti druženje z vnuki spremenilo v nekaj, česar se namesto veselja začnejo potihem bati.