Vročica sobotne noči (Saturday Night Fever, 1977) je film z dvema izdajama (PG in R-rated), eden prvih, kjer so uporabili izum steadicam in se izdatno ukvarjali s propagando, eden prvih hollywoodskih filmov z besedno zvezo blow job, film z najbolje prodajanim soundtrackom po zaslugi legendarnih Bee Gees, film, ki je potegnil za sabo nešteto poklonov in parodij. Torej kultni film.
19-letni Tony Manero (John Travolta) ima neperspektivno službo v trgovini z železnino, zares živega pa se počuti le na plesišču, kjer v vseh mogočih barvah utripa disko krogla v klubu 2001 Odyssey. Tam je Fred Astaire Brooklyna.
Tja zahaja s skupinico še večjih egocentričnih pametnjakovičev. Takšni so kot vsi najstniki, ki stopajo v svet odraslih in se jim ta ustrezno gabi. Nimajo še približne predstave, kaj hočejo, ali vsaj, česa nočejo. Predvsem nočejo biti kot starši nezmožni pohvale.
Vseeno ne gre za nikakršen generacijski upor, prej za fatalistično infantilno obnašanje, samodestruktivni eskapizem, beg k seksu, drogam, opijanju z odobravanjem in aplavzom.
Bliža se novo plesno tekmovanje in tekmovati mora tudi Tony. Za partnerico vzame sladko malo Annette (Donna Pescow), preprosto buckasto okoliško dekle, s katerim je že uspešno sodeloval na tekmovanjih in ki hrepeni po globljem ljubečem odnosu z njim. Namesto v Umazanem plesu se je s svojo tragično naivnostjo znašla v Tudi konje streljajo, mar ne?
Tony se kmalu neke sobote zatreska v najboljšo plesalko na plesišču, takšno, ki mu je kos. Zamenja partnerico za Stephanie (Karen Lynn Gorney). Res mu je kos. Odporna na njegovo osvajanje ga sili, da odraste. Vsakokrat mu zabiča, da sta samo plesna partnerja.
Ameriko je zajemal drugi val feminizma, mladeniči pa so diskriminatorni, vulgarni, ksenofobični, mačistični nedorasli smrkavci. So obrazi (faces) lokalne diskoteke. Mojzesov efekt jim neskončno godi, je pa tudi edina stvar, ki so jo dosegli v življenju. Sami veliki cazzoti. Hardcore Briljantina.
Ti zadovoljni fantje nosijo visoke pete, hlače na zvon, pazijo na pričesko, pa nihče ne govori o metroseksualnosti. Pomemben je moški ponos. Ko se kaže močna urbanizacija in učinki kontracepcijskih tabletk na socialno dinamiko, lahko dekle še vedno izbira le med dvema potema – je prijazna punca ali psica (nice girl or a cunt).
Emancipirane mame nimajo mesta v resnični družbi, službo naj imajo kot hobi! Vzgojile pa so prve patološke narcise, ki želijo, da vsi ostrmijo ob njihovi gloriji, jih trepljajo po hrbtu in čvrsti zadnjici, da so carji plesišča. In Tony Manero nedvomno je. Car.
To je z lahkoto film o vseh generacijah mladih. Fuck the future, pravi Tony na začetku zgodbe. Bruce Lee, Al Pacino, Rocky zrejo s sten njegove sobe. V resnici si želimo borbe. Želimo si tistega priznanja, ki bo trdo zasluženo. Od Brooklyna do Manhattna. Vročica sobotne noči je navsezadnje drama. Poliester je spet in. Ples je še vedno seks. Borba.
