Megalitska odkritja patra Karla se širijo na Prevorje

Vaščani Prevorja so avgusta lani z veliko radovednostjo in neprikritim navdušenjem pričakali prihod novega dušnega pastirja patra Karla Gržana, ki se je naselil v prevorskem, dolga leta nenaseljenem župnišču, s sabo pa je pripeljal tudi svoja ljubljenčka, konja Kapro in Batosta, ki sta “oživela” zapuščen župnijski hlev. Pater Karel s svojim izkušenjsko bogatimi pridigami in s svojo milino pa ni obogatil le cerkveno-duhovno življenje v kraju, temveč tudi posvetno, saj je bil iniciator Aninih večerov, ki jih v tamkajšnji šoli prirejajo že od oktobra enkrat mesečno. Skozi raziskovanje starih civilizacij, simbolne astronomije in s spremljanjem človeka v njegovi stvarnosti je zbral številna spoznanja in jih zlil na papir. Pod njegovim peresom je nastalo že več kot 25 knjižnih naslovov, zadnje mesece pa v strokovnih krogih astro-arheologije burijo duhove predvsem njegova osupljiva odkritja na območju Jurkloštra, ki jih je razkril v knjigi V znamenju Oriona. Njegovo raziskovanje pa se nadaljuje … Tudi na območju Prevorja je že odkril kamnita gradišča in cerkev sv. Ane zavzema eno ključnih pozicij v njegovem mozaiku novih domnevnih preslikav ozvezdij na zemeljska tla.

Rojeni ste bili v Celju, po zaključeni srednji gradbeni tehnični šoli pa ste presenetili z  odločitvijo za duhovniški poklic. Pot vas je potem vodila v več krajev po Sloveniji. Kje vse ste službovali?
V srednji šoli sem želel postati pater ali kmet. Zdaj sem oboje: pater in kmet. Najprej sem služboval na Ptuju, potem v Kančevcih v Prekmurju, najdlje in nazadnje pa sem bil župnik na  Razborju pod Lisco in zadnja leta skrbel tudi za faro v Jurkloštru. Pred pol leta pa sem prišel na Prevorje.

Kot mestnega otroka vas je že od nekdaj privlačilo idilično podeželsko življenje. Zakaj?
Medsebojna odtujenost in osamljenost ljudi v mestu me je vedno motila. V času stresa mora vsak najti razelektritev napetosti, da ne zboli. Ta napetost se najlažje sprosti v stiku z naravo.

Na Prevorje ste prišli z Razborja pod Lisco, kjer ste pred osmimi leti ustanovili skupnost Srečanja – šola življenja. Komu je tovrstna »šola« namenjena?
Šola življenja s svojim 3-letnim programom pomaga ljudem, da rehabilitirajo svoje miselne vzorce in navade, da utrdijo samega sebe v realnosti življenja. Sprejeta realnost sveta je območje, kjer lahko gradimo zadovoljno življenje. V tej šoli udeleženci spoznavajo lastne osebne kvalitete, se soočijo s svojimi manjki, nemočmi, v katerih iščejo dopolnitev v povezanosti z drugimi, utrjujejo voljo in sposobnost odpovedovanja, odvajanja od razvad, ki ti onemogočajo osebno in duhovno rast. Skratka, pripravljajo se za življenje v realnem svetu. To je koncept za soočanje z življenjem kot s priložnostjo – za rast in razvoj, za ponovno odkritje svojega izvora in izvirnosti, ki je bila zadušena v stroju sodobnega časa, ki prepogosto pregleduje edinstvenost in proizvaja splošnost. Sodobna družba preveč proizvaja odlične ponavljače, zaduši pa unikate.

Kakšna je temeljna filozofija Šole življenja?
Zahteva starih mislecev je bila “spoznaj samega sebe”, kajti ozaveščeni Jaz ti omogoča konstruktivni dialog z bližnjimi. Dialog, ki pomeni preraščanje, evolucijo misli, spoznanj. Ko se človek ne boji sebe, izgubi strah do sveta in pred drugimi, ker vse svoje strahove zrcalimo v drugih kot del sebe.  Ko se odpiraš v smeri duhovne rasti, se odpiraš v smeri človeka.

Kaj vas je kljub intenzivni vpetosti v razborsko-jurkloštersko dogajanje, tamkajšnja odkritja in ukvarjanje z odvisniki prineslo na Prevorje?
Zaradi zanimanja za več področij in intenzivnega raziskovanja – v zadnjem letu sem imel več kot 200 predavanj – sem začel izgorevati. Na Prevorje sem se prišel umiriti in razmisliti, zakaj je vredno trošiti energijo. Tukaj bi rad v miru nadaljeval raziskovanje zemeljskih pozicij, ki so odsev zvezdnih, in ozavestil koncept šole življenja, kjer bi bile vsebine podane v obliki delavnic, tj. doživljajsko prenašanje sporočil.

Z raziskovanjem starih civilizacij in simbolne astronomije ste prišli do dragocenih spoznanj in uvidov odsevov nebesnih zakonitosti na zemeljski površini. Kaj nam ta sporočajo?
Stara ljudstva so v marsikaterem pogledu zelo napredna; primarno še zdaleč ni primitivno! Dosti bliže so osebni in medosebni harmoniji, kot je sobni zahodni človek v tej odtujenosti od sebe in sveta. Stare civilizacije s svojo simboliko odpirajo dragocene poti razumevanja povezanosti med nebom in zemljo. Harmonijo zemeljske stvarnosti so povezovali s harmonijo zvezdnih koordinat in v njih odkrivali mite, ki odgovarjajo na vprašanja iz stvarnega življenja.

Na območju Jurkloštra ste zaznali velike kamnite gmote, ki so bile sicer nepovezane, a so nakazovale mogočni zid, ki je spominjal na Orionov pas. Kdaj se je to zgodilo in kako ste ukrepali?
Pred letom dni sem naletel na tri enako visoke griče, povezane s kamnitim zidom, ki so me spominjali na tri zvezde v Orionovem pasu, ki simbolizirajo medsebojno povezanost treh  svetov: nebeškega, zemeljskega in podzemeljskega. Najprej sem se vprašal, ali stojim v Orionovem nebesno-zemeljskem svetišču, kasneje pa sem spoznal, da so najdbe ostanki več tisoč let starega megalitskega svetišča. Raziskovanje se je začelo in izsledke sem zapisal v knjigi V znamenju Oriona.

Glede na uspehe izsledkov raziskovanj zemeljskih pozicij kot odsevov zvezdnih v Jurkloštru najbrž nadaljujete z podobnim raziskovanjem tudi na območju Prevorja. Ste že odkrili kaj zanimivega?
Nikakor ni naključje, da me je škof poslal ravno na Prevorje. Cerkev sv. Ane je eno ključnih mest, prazgodovinsko gledano se nahaja na poziciji “pramatere”. Na tem območju sem odkril že preslikave Ozvezdja Ščita in še drugih. Pripravljam že naslednjo knjigo, v kateri bom razkril nove izsledke.

Jeseni so se na Prevorju “rodili” Anini večeri, ki so zelo dobro sprejeti med domačini in obiskovalci. Se ti kakor koli navezujejo na zgodovinsko preteklost kraja?
Seveda. Namenjeni so druženju in povezovanju ljudi, obujanju starih običajev, popestrijo pa jih zanimivi gosti. V preteklosti so se ljudje pozno jeseni, pozimi in zgodaj spomladi družili ob ognju in si pripovedovali zgodbe. Ana je tista mati, ki povezuje in vzbuja prijetno vzdušje, v pogovoru pa se obravnavajo življenjsko pomenljive vsebine. Če si na kraju, ki je bil zaznamovan že v preteklosti, sprejmeš del te zgodovinske zgodbe na nezavedni ravni.

Aktivno se vključujete v življenje kraja, tudi v kulturno dogajanje. Ali vas zanima tudi politično udejstvovanje oziroma kakšno je vaše mnenje o sodobnem političnem dogajanju?
Koncept nekonstruktivnega konflikta dvojnosti je tako preživeta oblika, da se vedno znova čudim, kako še vedno ohranjamo ta, v srži bolni, koncept, ki je rodil že toliko vojn, prebudil že toliko globokih žalosti, mi pa ga še vedno ohranjamo kot legitimnega. Prepričan sem, da se nam bodo naši zanamci silno čudili, in skrajni čas je, da ga končno prerastemo. Tudi zato sem prepričan, na podlagi dosedanjih odkritij, da so bili naši predniki na marsikaterem področju mnogo bolj konstruktivni, kot smo mi danes.

Veliko je govora o zatonu katoliške cerkve v tretjem tisočletju, če se ne bo prilagodila spremembam časa in približala potrebam sodobnega človeka. Vidite kakšne nevarnosti in kakšno je poslanstvo Cerkve?
Vsaka institucija je sama sebi največja nevarnost. Cerkev kot institucija lahko pade v koncept posvetnih modelov, kar je lahko silno nevarno. V bistvu je sama sebi največja nevarnost. Za dolgoročni obstoj Cerkve je nujno zavzetje modela Svete Trojice, kajti če bo zašla v model konfliktne dvojnosti, bo v svojem poslanstvu zatajila tisto odrešenjsko vlogo, ki jo ima, da stabilizira in uravnava napetostim, ki so v dvojnosti nujne. Frančišek Asiški je ravno zato molil: »naj bom orodje Tvojega miru …«. Cerkev se ne sme poosebiti ne z »levimi«, ne z »desnimi«, ona je v poslanstvu Svetega Duha, ki je Duh ljubezni. Zato mora ostati element Svetega in ne sme poglabljati konflikte sveta.

Kako bi z nekaj besedami opisali vaše izkušnje polletnega bivanja na Prevorju?
Meni je na Prevorju dobro. Rad imam realnost tukajšnjih ljudi in blizu so mi njihove življenjske zgodbe. Na nek način postajam del njihovega življenja in oni mojega – skupaj si pomagamo živeti, preživeti.