Milan Pavliha: Aktivno staranje je ena od človekovih pravic!

Gospod Milan Pavliha, marsikdo bi se lahko veliko naučil zgolj ob branju vašega življenjepisa. Študent slovenistike, psihologije in pedagogike, poklicni svetovalec v Ljubljani, delovanje znotraj Socialne zbornice Slovenije, vodja projekta javnih del, avtor ter urednik številnih publikacij, predsednik Strokovnega sveta ZDUS, član predsedstva Zveze slovenskih godb in še bi lahko naštevali. Na kateri dosežek pa ste v vaši bogati karieri najbolj ponosni?
Srečna okoliščina v življenju je bila izbira življenjske sopotnice – enkratne babi Nuše, ki mi je poklonila dva sinova. Seveda lahko rečem, da sem najbolj ponosen na svojo družino. Meni starši niso mogli dajati ne denarja niti materialnih dobrin, vseeno pa sem bil deležen bogastva. Duhovnega bogastva. Starša sta mi vcepila vrednote, zlasti socialni čut, in to za vedno. To sva s soprogo poskusila prenesti tudi na sinova. Vesel sem, da se je to obrestovalo pri najinih sinovih in želiva, da bi bilo tako tudi pri vnukih. Še dvema mojima vzornikoma sem posebej hvaležen za mojo pot: prof Pedičku in prof. Antonu Trstenjaku.

Kljub upokojitvi ste še vedno izjemno dejavni na najrazličnejših področjih. Bi morda našim bralcem na kratko pojasnili, kje iskati motivacijo za aktivno življenje v zrelih letih.
Priprave za aktivno življenje v zrelih letih bi morale biti zgodnejše. Kot dolgoletnemu poklicnemu svetovalcu in iz osebnih izkušenj izvira moje spoznanje, da je pomembna za življenje interesna razgibanost že v mladosti. Svoje mladostne ljubezni sem obdržal do danes. Vse kar počnem, niso nikakršni moji konjički, to je, preprosto povedano, moj način življenja. Seveda je tudi res, da nikoli ni prepozno spremeniti svojih stališč, začeti nekaj novega, se izobraževati.

Večina na tiste že po 50. letu gleda postrani. Zakaj se je zgodil takšen način razmišljanja o starejših, ki jih večina obravnava kot pomoči potrebne, ki so skoraj breme družbe? Starejši so si pravzaprav sami ustvarili dokaj neugodno samopodobo ob vstopu v pokoj. Mnogo starejših, predvsem upokojencev, sedi in jamra, namesto, da bi se veselili življenja in novih izzivov. Vsak je svoje sreče kovač, resnica je, da si oblikuješ življenje sam. Od slehernega je odvisno, ali bo zrela leta preživel aktivno ali pa se bo zavlekel v kot in tarnal nad težavami. Od naše volje, vztrajnosti, ustvarjalnosti in sle po polnem življenju je odvisno naše gledanje na lastno staranje, aktivnost in kakovost življenja. Kje torej iskati motivacijo za aktivno življenje v zrelih letih? Pri posameznih kolegih, znancih, prijateljih, ki so se uprli socialnemu stereotipu in vzdržali tekmo z življenjem tudi v starosti. Ti ljudje tudi po upokojitvi normalno nadaljujejo svoje življenje, imajo nove cilje,izzive dovolj zahtevne, da se trudijo in naprej razvijajo, da so srečni, odločni in tudi zahtevni ter ambiciozni. Za takšno izboljšanje samopodobe (za kar pravzaprav gre) pripomore tudi družina, če spodbuja k vsem tem dejavnostim, prav tako pa tudi ugodno/spodbudno družbeno ozračje.

Z novimi življenjskimi slogi in z vrednotami bodo prihajajoče generacije starejših pospešeno spreminjale širše kulturne vrednote. Na staranje bo treba pripraviti posameznika in družbo. Pri tem imam v mislih šolske programe za krepitev medgeneracijskih odnosov, medijske objave, državne politike na najrazličnejših področjih, od zdravstva in skrbi za onemogle prek trga dela do prostovoljstva.

Eden vaših projektov v zadnjem času je tudi predavanje z naslovom “Aktivno staranje”. Bi lahko z nekaj besedami pojasnili ta koncept?
Ena najbolj priljubljenih pogostih besed je postala skovanka “aktivno staranje”. Predstavlja nasprotje starosti kot odvisnemu, pasivnemu obdobju življenja. Aktivno staranje lahko v najširšem smislu razumemo kot neprekinjeno udejstvovanje na socialnem, ekonomskem, kulturnem in civilnem področju. Deklaracija o staranju narekuje potrebe po novih strategijah razvoja, spremembah socialnih, gospodarskih, zdravstvenih, izobraževalnih in vseh drugih programov. Zagotoviti celostno uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Priznavati družbeni, gospodarski in politični prispevek starejših. Seveda je nujno omogočiti sodelovanje starejših v vseh procesih odločanja na vseh ravneh. Stalno ustvarjati nova delovna mesta za zaposlovanje starejših. Omogočiti dostop do znanja, izobraževanja in prekvalifikacij starejših. Ustvarjati pozitivno podobo o staranju, spoštovati modrost, aktivnost, odpravljati stereotipe. Raziskovati in stalno spremljati življenje starejših za lažje ukrepanje in prilagajanje programov dejanskim potrebam starejših.

Ste zagovornik ponovnega vključevanja seniorjev po upokojitvi. Menite, da današnja družba starostnike spodbuja k tovrstni vključitvi?
Odgovor je žal negativen! Aktivno staranje je zagotovo ena od človekovih pravic. Če smo v zvezi s tem vprašanjem že dosegli družbeno soglasje, moramo ob nespornem dejstvu, da se naša družba stara, sprejeti številne ukrepe, ki bodo starejšim in mlajšim omogočili uresničevanje te pravice. Aktivnosti morajo teči v več smereh. Z večjo prizadevnostjo kot doslej se moramo lotiti vprašanja diskriminacije staranja in starejših, saj predstavlja to tako negativni ekonomski kot tudi negativni psihološki učinek. Za začetek je treba preseči miselni vzorec o koristnosti in stroških, ki je za ljudi izrazito poniževalen, pa ga večkrat slišimo. Osnovni problem je namreč doseči spremembe v nas samih, v glavah ljudi, družbe kot celote. Niso pomembne samo mladost, moč, hitrost, enako pomembne so tudi izkušnje, preudarnost, modrost.

Ko govorimo o človekovih pravicah, bi morali hkrati spregovoriti tudi o soodgovornosti posameznika za življenje v starosti. Tako smo tudi poimenovali knjigo, ki smo jo leta 2006 izdali na ZDUS. Starejši delavci ali že upokojeni, ki bi se želeli reaktivirati, bi morali ustanoviti združenja, s pomočjo katerih bi po eni strani izvajali pritisk na vlado, delodajalce in sindikate, da bi ti čimprej ustvarili pogoje za njihovo zaposlovanje in potrebno izobraževanje oziroma treniranje. Po drugi strain pa bi spodbujali člane, da si pridobijo (povrnejo) potrebno samozaupanje. Motivirati bi jih morali za izobraževanje in pridobivanje veščin, kar bi starejši morali vzeti kot način za lastno promocijo, za življenjsko nujno aktivnost, za izpopolnitev svojih potreb in tudi pravico.

Ko govorimo o aktivnem staranju ne moremo mimo ustreznih priprav na upokojitev. Za tiste, ki to želijo, bi upokojitev morala potekati postopoma. Na voljo bi morala biti part time, občasne in začasne zaposlitve, ki bi bile prilagojene starejšim v smislu čim daljše aktivnosti in počasnega prehajanja iz aktivnega življenja v pokoj. Ko pa se starejši odloči za pokoj, ni le upokojenec, pač pa še vedno obdrži svojo izobrazbo, poklic, znanje. Če je bil prej professor fizike, je to še vedno, če je bil frizer, te veščine še vedno obvlada. Lahko in mora svoje znanje in izkušnje posredovati mlajšim. Za realizacijo tega bi morali temeljito preurediti načine in možnosti plačanega občasnega in začasnega dela upokojenih. Upokojenec ali starejši človek v naši družbi nima prav nič drugačnih obveznosti, kot drugi državljani. Plačuje davke in prispevke, voli in je lahko izvoljen, spoštovati mora predpise in zakone ter živeti v skladu s pravili. Omejene pa so njegove pravice do dela, do posredovanja znanja in izkušenj, pa tudi pravica vpliva na družbeno dogajanje. Vemo, da iz obveznosti sledijo pravice, še zlasti v demokratični družbi mora biti tako.

V zadnjih 30. ali 40. letih življenja so pred seniorji novi izzivi, lahko tudi novi začetki in nove kariere. Večanje deleža starejših v neki družbi kaže na zdrav družbeni etos, na skupni prostor, ki odraža sožitje, visoko kulturno raven in medgeneracijsko sožitje. Višje življenjsko pričakovanje in daljše obdobje staranja ni nekaj slabega, obrniti moramo to pojmovanje v veselo pričakovanje dolgega življenja, tako za starejše, kot za tiste mlajše.

Kakšna je (oziroma bi morala biti) pri tem vloga države?
V Sloveniji si stroke, država in civilna družba vsaka po svoje razlaga in razume aktivno staranje. Slovenski raziskovalci temu fenomenu ne posvečajo  dovolj pozornosti. Še manj (ali skoraj nič) jo namenjajo podaljševanju aktivnega poklicnega obdobja. Skratka, ni relevantnih raziskav o dejavni starosti. Tudi za uresničevanje začrtane politike zaposlovanja starejših nimamo nujno potrebnih uporabnih raziskav. Problematika aktivnega staranja je izrazito interdisciplinarne narave. V Sloveniji se strokovnjaki različnih ved na socialnem in drugih področjih še niso naučili sodelovati. V okviru operativnega programa razvoja človeških virov bodo nujno potrebne raziskave za izvedbo posebnih programov za odpravo diskriminacije na trgu dela in pri zaposlovanju.

Potrebne bodo tudi za pripravo ukrepov za zaposlovanje starejših, za spodbujanje prenosa znanja na druge generacije in za povezanost z delovnim upokojevanjem. Država nima ustreznih odgovorov glede stanja, zlasti pa napredka na področju aktivnega staranja. V Sloveniji zaostajamo za zavezami Regionalne izvedbene strategije, sprejete v Madridu 2002. Slovenska nacionalna strategija skrbi za kakovostno staranje ni pisana z vidika uporabnikov, predvsem pa ji ne sledijo izvedbeni akti. Med drugim se že tretje leto “piše” strategija aktivnega staranja. Prepričanje, da je v okviru čiste ekonomije mogoče v celoti razrešiti problematiko dela je zmotno. Zaradi nedela so posledice ekonomsko in družbeno še hujše: negativen vpliv na kulturo sožitja med ljudmi, izobčenost iz družbenega življenja.

Odnos do starejših postaja v Sloveniji včasih prav sovražen zaradi napačnega prikazovanja starosti in bremen pokojnin, ki se napačno tolmačijo zaradi vključenosti nekaterih socialnih transferjev, kei se izplačujejo preko pokojninske blagajne.Starejši se čutijo odrinjeni od razvojnih vprašanj na lokalni in državni ravni in tudi v okviru ES. Šele v tem letu vlada in drugi vabijo v delovna telesa tudi reprezentančne predstavnike starejših. Malo je narejenega za izobraževanje starejših hitro se spreminjajoči družbi. Nova strategija vseživljenjskega učenja je pozabila na upokojence. Država še ni sprejela mehanizmov za promocijo nestresnega in topenjskega odhajanja v pokoj, niti ni odpravila diskriminacijske zakonodaje pri zaposlovanju starejših in upokojencev ter raziskovalni dejavnosti.

Kako bi v luči vključevanja seniorjev v družbo ocenili Festival za 3. življenjsko obdobje?
Zelo pozitivno! Festival je daleč pred državo pri razumevanju celostne problematike in nujnem sodelovanju vseh vladnih resorje in vseh strok na področju kulture staranja in starosti. Državo opozarja že pod različnimi vladami na njeno prepočasno odzivanje na vseh treh ravneh pri uresničevanju vitalnih vprašanj kakovosti življenja starejših. Lanski festival je ponovno opozoril, da predvideno (s strani države) medresorsko sodelovanje vseh ni zaživelo. Stereotipi o staranju in starosti ter starostne diskriminacije niso odpravljene niti omiljene. Ni še v zavesti, da starost ni fatalna, temveč izziv.

Se vam zdi ‘sožitje generacij’ nedosegljiv ideal ali koncept, ki se v okvirih medgeneracijskega sodelovanja počasi uveljavlja tudi pri nas?
“Za strpno in socialno sožitje generacij” je že drugič slogan letošnjega festivala za tretje življenjsko obdobje. Verjamem v uresničevanje medgeneracijskega sodelovanja tudi pri nas. Na lanskem f3ž0 so predstavniki mladih rekli dobesedno:Mladi moramo razumeti, da je sožitje in razumevanje starosti nekaj, kar moramo spoznati že v mladosti, saj je staranje naravni proces, kateremu ne moremo uiti. Tako je temeljni del sožitja tudi prava mera spoštovanja do starejših, ki je v zadnjih desetletjih nekoliko izginilo.

Razlogi za pomanjkanje spoštovanja so heterogeni, vendar pa so vsi v škodo mladih, saj si s tem zapiramo vrata do ogromnega znanja in modrosti, ki ju nosi starejša generacija. S spodkopavanjem spoštovanja mladi sami sebi kopljemo past, saj s tem mlajše od nas učimo odnosa, ki ga bodo imeli nekoč do nas. Še bolj pa je to očitno, kadar govorimo o staranju družbe do leta 2050, saj pozabljamo, da govorimo o lastni generaciji, ki bo takrat del starajoče populacije. Pri spodbujanju tako sožitja kot strpnosti pa se morajo tudi starejši bolj posvetiti mladim, jih kdaj povabiti medse in s tem pokazati svojo pripravljenost na, ne samo druženje, ampak tudi na izmenjavo pogledov in komunikacijo. S poslušanjem drug drugega in ne že vnaprejšnjimi predsodki, lahko skupaj preženemo stereotipe, da smo vsi mladi neodgovorni, nezanesljivi, brez vrednot, starejši pa nesposobni dojemati ta”krasni novi svet” ter brez zanimanja za novosti, moderne izume in vseživljenjsko učenje. Prav zato rabimo pripravljenost obeh strani, da skupaj neredimo ta premik v miselnosti in s tem pripomoremo k medgeneracijski solidarnosti in sožitju v družbi.

Potrebno je spodbujati tako stare kot mlade, da je druženje tisto, ki odpira nove priložnosti v življenju. Mladim dajmo možnost, da preberejo starejše kot učbenik življenja, ki nosi znanje širše od ene sam teme in tudi poleg teorije še mnogo praktičnih primerov iz vsakdanjega življenja; starejšim pa možnost, da spoznajo mlade kot generacijo prihodnosti, ki se je sposobna spoprijeti z novimi izzivi, je neustavljiva pri soočanju s problemi in bo popeljala družbo v napredek, kljub temu pa ostala zvesta vrednotam.

V enem vaših člankov ste izrazili dvom ali je kvaliteta življenja res poglavitna skrb slovenske države. Bi lahko pojasnili, kaj vas je pripeljalo do takšnega zaključka?
Država naj  od verbalnega deklariranja enake dostopnosti in možnosti za vse starosti preide k dejanjem – se pravi k sprejetju take zakonodaje, ki bo omogočala starejšim (in drugim generacijam) da polno sodelujejo v vseh vidikih družbenega življenja, tudi z možnostjo določenega obsega zaposlitve (s krajšim delovnim časom) ob uživanju pokojnine. Država se ne odziva dovolj hitro na pobude civilne družbe za zagotavljanje enakovrednega  družbenega položaja starejših.

Pred časom ste zapisali, da mora biti vsaka politika človeška. Kakšna politika je človeška politika?
Socializem in kapitalizem sta preživeta, čas je za solidarizem, nas je poučil pred kratkim Franjo Štiblar. V ZDUS  že vrsto let opozarjamo državo, ljudi, ki seukvarjajo z ekonomsko politiko, da ni vse kapital, ampak je tudi človek, ki je nadkapitalom, ki je vse to ustvaril in naj to tudi uživa. Človeška politika sloni na moralnih vrednotah. Edino moralna praksa/politika (med vsemi vrstami človeške dejavnosti in bivanja) lahko združi že v vsakem svojem posameznem dejanju izrazite glavne sestavine človečnosti: kulturnost in naravnost, graditev osebnosti in graditev skupnosti, graditev počlovečenega sveta. Pri tem je ena izmed temeljnih norm vsake morale/politike skladnost besed in dejanj, norm in delovanja.

Menda se skoraj vsako jutro odpravite na Šmarno goro. Ste bili vedno zaprisežen rekreativec ali ste se s tovrstnimi aktivnostmi začeli ukvarjati šele po upokojitvi?
Ohranjam skoraj docela stil življenja iz mladosti. Seveda so se vrhovi gora že malce povišali, poti do tja pa podaljšale. Pot me še vedno zanese tudi v visokogorje (prejšnji petek sem bil petinpetdesetič na Triglavu).

V okviru aktivnosti Zavoda Zlata leta pripravljamo ekipo ‘zlatoletnikov’, ki se bo jeseni udeležila Ljubljanskega maratona in javnosti dokazala, da starejši zmorejo veliko stvari, med drugim tudi preteči 10, 21 ali celo 42km dolgo razdaljo. Vas glede na to, da ste zelo naklonjeni rekreaciji morda zanima sodelovanje?
Seveda me to še vedno zanima, saj sem bil enajst let maratonec, ko sem bil še “kaveljc”. Vendar potrebnega časa za priprave na ljubljanski maraton ne bi našel zaradi jesenskih glasbenih in mnogih drugih  obveznosti.