Otroci, starši, služba, partner, morda že vnuki. Vedno je nekdo nekaj potreboval in vi ste bili vedno tam. Tudi takrat, ko ste bili sami že pošteno utrujeni. Toda zadnje čase opažate nekaj nenavadnega. Zjutraj se zbujate brez energije, malenkosti vas spravljajo ob živce, najraje pa bi za nekaj dni izklopili telefon in izginili. Ne na počitnice. Samo nekam, kjer vas nihče ne bi ničesar vprašal.
»Saj bom jaz.« Kolikokrat ste v življenju izrekli ta stavek? Ko je bilo treba poskrbeti za bolnega otroka, pomagati staršem, urediti družinsko praznovanje ali v službi rešiti nekaj, česar se nihče drug ni hotel lotiti.
In ste. Ker ste bili pač tisti, ki vse zmore. Tisti, ki ne komplicira, ne tarna in vedno najde rešitev. Le da se zadnje čase včasih zalotite pri misli, da bi bilo prav prijetno, če bi za spremembo kdo poskrbel tudi za vas. Brez tega, da morate najprej napisati natančna navodila.
Ko telo začne protestirati, vi pa ga še vedno ne poslušate
Sprva so spremembe skoraj neopazne. Ponoči se zbujate, čeprav ste nekoč spali kot top. Pozabite, zakaj ste prišli v kuhinjo. Glava vas boli pogosteje, potrpljenja pa imate približno toliko kot baterije na telefonu, ki že ves dan opozarja, da je skoraj prazna.
Morda si rečete, da so kriva leta. Ali vreme. Ali pa preprosto dejstvo, da imate zadnje čase veliko dela.
Toda Nacionalni inštitut za javno zdravje opozarja, da se stres ne kaže samo v našem razpoloženju. Spremljajo ga lahko tudi telesni odzivi, od napetih mišic in pospešenega bitja srca do prebavnih težav. Pri dolgotrajnih obremenitvah se lahko pridružijo težave s spanjem in izčrpanost.
Seveda vsaka utrujenost še ni posledica stresa. Če težave vztrajajo, je pomembno preveriti tudi druge možne zdravstvene vzroke.
Najtežje je priznati, da ne zmorete več vsega
Za generacijo, ki je odraščala ob prepričanju, da je treba potrpeti, je to lahko skoraj bogokletna misel. Kako boste vendar rekli, da ne morete paziti vnukov? Da se vam ne ljubi pripravljati nedeljskega kosila za vso družino? Da danes preprosto nimate energije poslušati še tujih težav?
In tako vztrajate. Ker nočete nikogar razočarati. Ker imate občutek, da brez vas stvari ne bodo opravljene. Morda pa tudi zato, ker ste tako dolgo skrbeli za druge, da ste skoraj pozabili, kaj potrebujete sami. Pri tem je zanimivo, da okolica vaše utrujenosti pogosto sploh ne opazi. Saj vendar vse opravite. Kosilo je na mizi, računi so plačani, rojstni dnevi niso pozabljeni.
Kdo bi pomislil, da ste na robu moči?
View this post on Instagram
Stres ne izgine samo zato, ker ga ignorirate
Po pojasnilih Svetovne zdravstvene organizacije je stres normalen odziv na zahtevne okoliščine. Težava nastane, ko obremenitve trajajo predolgo in začnejo vplivati na zdravje ter vsakodnevno življenje.
Dolgotrajni stres lahko poslabša obstoječe zdravstvene težave, vpliva na spanje, koncentracijo in odnose. Ni pa vsaka izčrpanost že izgorelost.
Še posebej zahrbtno je, da se človek na nenehno napetost lahko navadi. Tako zelo, da miren popoldan brez obveznosti ne prinese olajšanja, ampak slabo vest. Namesto da bi počivali, začnete razmišljati, kaj vse bi lahko medtem postorili.
Kaj, če danes preprosto ne bi bili na voljo?
4. november, dan ozaveščanja o stresu (v mednarodnem okolju znan kot National Stress Awareness Day – dan, ki nima fiksnega datuma, temveč vsako leto poteka na prvo sredo v novembru) je lahko dober povod za vprašanje, ki si ga morda že dolgo niste zastavili: koliko stvari počnete zato, ker jih res želite, in koliko zato, ker so se drugi navadili, da jih boste opravili vi?
Resnično ni treba, da se življenje čez noč obrne na glavo. Lahko pa naslednjič, ko vas nekdo prosi za uslugo, najprej pomislite, ali imate zanjo sploh dovolj energije. Prosite za pomoč. Prepustite kakšno opravilo drugim, tudi če ga ne bodo naredili povsem po vaše.
In če ste že dlje časa izčrpani, slabo spite ali opažate, da ne zmorete več vsakodnevnih obveznosti, se pogovorite z zdravnikom. V družini se bodo morda morali navaditi, da niste več samoumevno na voljo za vse. Mogoče bo kdo celo nekoliko užaljen.
Pa vendarle, pomislite: če bi vam prijateljica povedala, da je povsem izčrpana, bi ji res svetovali, naj še malo potrpi in najprej poskrbi za vse druge? Verjetno ne.
Zakaj torej prav od sebe pričakujete nekaj, česar nikoli ne bi zahtevali od človeka, ki ga imate radi?