Osamljenost starejših: zakaj stiska pogosto ostane skrita?
Kolikokrat smo starejšega starša, prijatelja ali soseda vprašali, kako je, in dobili odgovor, da je vse v redu? Pa je bil odgovor iskren ali vas je s tem le na hitro odpravil? Za temi besedami se lahko skrivajo osamljenost starejših, žalost ali občutek, da nikomur ni mar. Ob letošnjem svetovnem dnevu duševnega zdravja so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) opozorili na nekaj, kar v vsakdanjem hitenju pogosto pozabimo: že iskren pogovor lahko pomeni začetek pomembne spremembe.
V soboto, 10. oktobra, smo obeležili svetovni dan duševnega zdravja. Letošnje geslo “Deli izkušnjo. Prisluhni zgodbi. Naredimo spremembo.” pa prinaša sporočilo, ki bi ga bilo vredno ohraniti vse leto.
Na NIJZ poudarjajo, da lahko osebne zgodbe ljudi, ki so se soočili z duševnimi stiskami, pomagajo odpravljati predsodke in ustvarjati bolj povezano družbo. To je še posebej pomembno za starejše generacije, ki so odraščale v času, ko se o duševnih težavah pogosto ni govorilo.
Ko dom postane tišji, kot je bil nekoč
Z leti se naše življenje spreminja. Otroci odrastejo in odidejo na svoje, vsakodnevne obveznosti se z upokojitvijo zmanjšajo, nekatera prijateljstva zbledijo, pridejo tudi slovesa od ljudi, ki so nam veliko pomenili. Osamljenost starejših je vse pogostejša.
Za nekoga je upokojitev začetek najlepšega življenjskega obdobja. Za drugega pa čas, ko se prvič zares sreča z osamljenostjo. Največja težava je, da takšna stiska pogosto ostane neopažena.
Človek lahko še vedno skrbi za gospodinjstvo, hodi v trgovino, se nasmehne ob obisku in zagotavlja, da je vse v najlepšem redu. V resnici pa morda že dolgo pogreša pogovor, bližino ali občutek, da je nekomu pomemben.
Osamljenost starejših ni nujno vidna navzven. In človek je lahko osamljen tudi takrat, ko je obkrožen z drugimi ljudmi.
Zakaj starejši pogosto molčijo o svojih težavah?
Razlogov je veliko, med najpogostejšimi pa verjetno spodnji:
- “Ne bom obremenjeval otrok.”
- “Drugi imajo še večje težave.”
- “Pri mojih letih je pač tako.”
Takšne misli lahko človeka odvrnejo od tega, da bi poiskal podporo. Mnogi so bili vzgojeni v prepričanju, da je treba biti močan in težave premagovati sam. Prositi za pomoč se jim zato še vedno zdi nekaj neprijetnega. Stisko pa tudi bližnji tako težje zaznajo, prepoznajo in zato tudi ne ponudijo pomoči pravočasno.
Toda dolgotrajna žalost, tesnoba, brezvoljnost ali občutek brezupa niso nekaj, kar bi morali preprosto pripisati starosti. O svojih občutkih se je vredno pogovoriti, še posebej kadar začnejo vplivati na spanje, apetit, odnose ali vsakodnevne dejavnosti.
NIJZ opozarja: sprememba se lahko začne z osebno zgodbo
Letošnji svetovni dan duševnega zdravja je v ospredje postavil pomen ljudi, ki si upajo spregovoriti o svojih izkušnjah. Na NIJZ poudarjajo, da osebne zgodbe niso pomembne le za tiste, ki jih pripovedujejo, temveč tudi za ljudi, ki jim prisluhnejo.
Ko nekdo pove, da se je soočal z depresijo, tesnobo ali drugo duševno stisko, lahko drugemu pomaga razumeti, da v podobnih občutkih ni sam. V okviru Nacionalnega programa duševnega zdravja MIRA so letos v devetih slovenskih regijah vzpostavili mreže za duševno zdravje. Njihov namen je povezovanje organizacij in strokovnih služb ter boljše prepoznavanje potreb ljudi v lokalnih okoljih.
To je pomemben korak, saj morata biti podpora in pomoč dostopni tudi ljudem, ki živijo sami, v manjših krajih ali se zaradi zdravstvenih težav težje vključujejo v družbo.
Pet znakov, da bi naš bližnji morda potreboval več podpore
Duševna stiska se lahko kaže na različne načine. Posebej pozorni smo lahko, če pri človeku opazimo več sprememb, ki vztrajajo:
- Umika se iz družbe. Ne želi več na obiske, zavrača povabila ali izgublja zanimanje za dejavnosti, ki so ga nekoč veselile.
- Pogosto govori, da nima več pravega smisla ali veselja. Takšnih besed ne smemo odpraviti kot običajno tarnanje.
- Spremenijo se njegove spalne ali prehranjevalne navade. Spi bistveno več ali manj kot prej oziroma opazno spremeni odnos do hrane.
- Postane izrazito zaskrbljen, razdražljiv ali brezvoljen. Tudi takšne spremembe lahko spremljajo duševno stisko.
- Pogosto poudarja, da je drugim v breme. Takšne izjave si zaslužijo posebno pozornost, še posebej če jih spremljata brezup ali omenjanje smrti.
Ti znaki sami po sebi še ne pomenijo duševne motnje, so pa lahko razlog za odkrit pogovor in po potrebi strokovno pomoč.
Kaj lahko storimo že danes?
Ni treba, da čakamo na poseben praznik ali dogodek. Pokličimo človeka, ki ga že dolgo nismo slišali. Povabimo starejšega soseda na kavo. Vprašajmo starše, kako se počutijo, in si vzemimo čas za odgovor.
Predvsem pa ne hitimo z nasveti. Ko nam nekdo zaupa svojo stisko, mu ni treba takoj povedati, kaj mora storiti. Pogosto je pomembneje, da ga poslušamo brez obsojanja. Včasih je tudi ptrah pred ‘pametovanjem’ razlog, da se ljudje raje zaprejo vase in o lastnih izzivih ne spregovorijo. Pridejo trenutki, ko rabimo le nekoga, ki nam prisluhne.
Tudi sami si dovolimo povedati, kadar nam je težko. Pogovor z bližnjim je lahko prvi korak, pri vztrajajočih ali hujših težavah pa je pomembna tudi strokovna podpora.
Pet majhnih korakov za boljše duševno počutje
Za svoje duševno zdravje lahko skrbimo vse življenje. Pri tem niso vedno potrebne velike spremembe. Pomembne so tudi drobne vsakodnevne navade.
- Ohranjajte stike z ljudmi. Pokličite prijatelja, obiščite sorodnika ali se pridružite dejavnosti v lokalnem društvu. Tudi kratek pogovor lahko polepša dan.
- Vsak dan se vsaj malo gibajte. Sprehod, vrtnarjenje ali druga telesna dejavnost, prilagojena vašim zmožnostim, lahko ugodno vpliva na razpoloženje in splošno počutje.
- Poiščite dejavnosti, ki vas veselijo. Branje, ustvarjanje, glasba, učenje novih spretnosti ali prostovoljstvo lahko prispevajo k občutku izpolnjenosti in povezanosti.
- Dovolite si govoriti o svojih občutkih. Ni treba, da ste vedno močni. Pogovor o žalosti, skrbeh ali strahu ni znak šibkosti.
- Pravočasno poiščite pomoč. Če stiska vztraja, se stopnjuje ali vpliva na spanje, odnose in vsakodnevno življenje, je pomembno poiskati strokovno podporo.
Te navade lahko pripomorejo k dobremu počutju, niso pa nadomestilo za zdravljenje, kadar ga potrebujemo.
Kam po pomoč, če stiska ne mine?
Na NIJZ opozarjajo, da je v Sloveniji na voljo več oblik pomoči.
Prvi korak je lahko pogovor z osebnim zdravnikom. Podporo je mogoče poiskati tudi v centrih za duševno zdravje, psiholoških svetovalnicah, socialnovarstvenih službah in nevladnih organizacijah.
Informacije o možnostih pomoči so objavljene na spletni strani Programa MIRA.
“V primeru akutne duševne stiske lahko pomoč poiščemo v dežurni ambulanti v zdravstvenem domu, urgentni ambulanti v psihiatričnih bolnišnicah ali s klicem na številko 112,” še pišejo na NIJZ.
Včasih je najpomembnejše vprašanje najpreprostejše
Svetovni dan duševnega zdravja je za nami, toda njegovo sporočilo ostaja. Duševno zdravje ni pomembno le v mladosti. Pomembno je tudi pri 60, 70, 80 ali 90 letih. Nihče ni prestar za nov začetek, nova prijateljstva, podporo ali pomoč.
In morda lahko prav danes naredimo nekaj, kar bo drugemu človeku pomenilo več, kot si predstavljamo. Namesto običajnega “Kako si?”, na katerega pogosto odgovorimo kar samodejno z “v redu”, raje vprašajmo: “Kako si pa v resnici?” Potem pa si vzemimo čas in prisluhnimo odgovoru. Včasih je samo to, da smo ob nekom, dovolj. Brez deljenja nasvetov in klicev, da mora nekaj nujno storiti.
Urednica portala MojPrihranek.si