Črna barva, simbol dokončnosti

Tako kot pri marsičem drugem se tudi ob teh običajih ne vprašamo, zakaj so tako in odkod izvirajo. Zato smo se v času, ko se spominjamo tistih, ki jih ni več med nami, odločili zapisati nekaj tudi o teh žalovalnih običajih.

Žalovalna črnina ima prastar izvor. V začetku ni bila povezana s spomini na pokojnika niti z željo, da bi našo žalost pokazali na zunaj. Nasprotno, črna barva je nekdaj izražala strah! Ljudje so se začeli oblačiti v črno iz strahu pred mrličem. S širokimi črnimi oblekami in črnimi tančicami so se želeli spremeniti oziroma skriti, da jih duh pokojnika ne bi spoznal. Črnina je bila poleg tega za vse, ki so srečevali žalujoče, znak, naj se do njih obnašajo prizanesljivo.

Obenem je črnina žalujočim prinesla notranji mir in dostojanstvo. Črna barva simbolizira noč, pomanjkanje barvitosti pa najbolje izraža žalostno počutje. Črnina naj bi žalujoče tudi obvarovala pred zli duhovi, ki so povzročili smrt; menili so, da se le-ti še vedno mudijo na kraju smrti in prežijo na nove žrtve. Pri ljudstvih, ki niso poznala pajčolanov, je obstajal običaj, po katerem so si obraz namazali s črno ali belo barvo. Sodoben običaj oblačenja črnine je pravzaprav izjemen primer povzemanja prastarega praznoverja.

Črnina pa ni povsod sprejeta kot barva žalosti. Zanimivo je, da se sredozemska ljudstva oblačijo v črno ob slovesnih priložnost in ne tedaj, kadar žalujejo. Tako prihajajo na primer Sicilijanci na poroke v črnih oblekah. Ko je angleški kralj Henrik VIII “žaloval” za svojo usmrčeno ženo Ano Boleyn, se je oblekel v belo, enako kot to počnejo Kitajci, kadar žalujejo.

Pri Burmancih v času žalovanja črno barvo zamenjuje rumena, pri Turkih pa vijolična barva. Etiopci na primer žalujejo v sivo kostanjevih oblačilih, ljudstva na otokih južnega morja pa v črno – belem, kar pozna tudi evropska moda. Črno – bela oblačila naj bi nosila sporočilo, da se veselje nenehno prepleta z žalostjo, svetloba pa s temo.

S črno barvo je v zvezi tudi naslednja anekdota. Ko so Združene države začele žvečilni gumi izvažati v svet, je njegova prodaja na Kitajskem sunkovito upadla, ko so tovarnarji žvečilne gumije začeli zavijati v rdečevijoličast papir. Američani so šele po nekaj mesecih preiskave ugotovili, da so Kitajci smatrali tak žvečilni gumi za uporabnega le na pogrebih, saj je rdečevijolična barva na nekaterih območjih Kitajske tradicionalna barva žalovanja.

Nekoč so ljudje na pogrebih nosili črn žalni trak, kar ponekod lahko opazimo tudi danes. Širina traku je pri tem pomenila stopnjo sorodstvenih odnosov. Bližnji sorodniki so tako nosili širok trak, daljni sorodniki pa ozkega. Črn žalni trak izhaja še iz viteških časov, ko so imele dame navado zavezati svojim vitezom nad komolec svojo tančico. Vitez je bil na ta način zavezan, da služi svoji dami do konca življenja. Pozneje je črni trak žalujočih pomenil, da bodo žalovali do konca življenja.

Sveče tudi ob rojstvu

Ljudje so se skušali proti svojemu največjemu in poslednjemu sovražniku – smrti – bojevati na najrazličnejše načine in včasih celo zelo premišljeno. Egipčani so denimo zidali piramide in balzamirali mrliče, da bi jim tako zagotovili “drugo življenje”, pri drugih narodih lahko najdemo še drugačne načine. Tudi odnos do mrtvih se je skozi čas močno spreminjal. Že v pradavnih časih je bilo truplo v očeh ljudi nekaj nečistega. Mnoge ljudi je bilo strah dotakniti se mrliča, nekateri so se celo izogibali kraja, kjer je bil pokopan. Umivanje mrličev iz higienskih razlogov poznamo šele v novejšem času.

Prej so mrliče z vodo umivali zato, da bi iz njih izgnali čarovniške sile in zle duhove, ki naj bi se bali vode. Od nekdaj so na parah in nad grobovi prižigali sveče, oljne svetilke in bakle. Te naj bi pokojniku pomagale najti pot iz teme. Uporaba sveč in bakel izvira še iz starejših časov, ko so okrog trupel prižigali ognje, s katerimi so odganjali zle duhove.

Demoni, bitja iz temnega podzemlja, naj bi se namreč bali sončne in kakršnekoli svetlobe. Enak izvor ima star običaj Rimljanov, ki so sveče prižigali takrat, ko so ženske rojevale, svečo pa so potisnili v dlan tudi umirajočemu. Sveče so v teh primerih simbol nekakšne večne luči.

O tem priča tudi naslednji primer, ki pa je tedaj ostal nepojasnjen. V 16. stoletju so na cesti Via Appia Antica v Rimu odkrili grob Ciceronove hčerke Tulije. Kronist je zapisal, da je v njenem grobu 1500 let gorela “večna luč”. Čudežna svetilka ni bila izmišljotina, pojav danes pripisujejo navzočnosti zemeljskih plinov.

Venci in cvetje

Ostanki starega praznoverja so tudi venci na mrtvaškem odru. Z njimi so nekoč častili številne bogove in kristjani so si na veliko prizadevali ta običaj pregnati, vendar niso uspeli. Cvetje ljudje že od nekdaj smatrajo kot “rastlinsko žrtev” za mrtve. Prinašali so ga mrličem, da bi jih zadržali v dobrem razpoloženju in da ne bi preganjali tistih živih, ki so nanje pozabili.

Okrogla oblika venca je pravzaprav “magični krog”, ki pokojnika zadržuje na določenem kraju. Tako pokojnik naj ne bi mogel uiti iz kroga. Običaj prinašanja vencev izvira iz Egipta, kjer so cvetje za vence gojili v posebnih cvetličnjakih. Pri nas je za okrasitev grobov zelo pogosto uporabljana krizantema, imenovana tudi mraznica, saj cveti še pozno jeseni.

Angleži zanjo trdijo, da ima duh po mrličih, za Japonce pa je to povsem običajen in zelo cenjen cvet. Na splošno Japonci prehodnost in minljivost zelo radi izražajo s cvetjem. Ikebana, ki po japonsko pomeni aranžiranje cvetja, je pri njih dejansko zelo stara in cenjena umetnost. Da bi ponazorili preteklost, Japonci pri aranžiranju cvetja uporabljajo cvetove v polnem razcvetu, mah ter suho listje in veje, in sicer polrazprte cvetove, zeleno listje in plodove za sedanjost, za prihodnost pa cvetne popke.

Nagrobni spomeniki

Nagrobni spomeniki niso nastali zgolj iz spoštovanja, ampak tudi iz strahu, da mrtvi ne bi vstali. Kamen na grobu naj bi jih nekako zadržal zakopane v tleh, s tem pa tudi varoval žive. Nekoč pokopališč ni bilo, zato so mrliče pokopavali vsepovsod, navadno kar blizu kraja, kjer so umrli. Kamenje na teh grobovih so pobelili z apnom, da bi bilo bolj opazno. Ko so nastala mesta in drugi večji kraji, so okrog cerkva začela rasti pokopališča, toda vedno zadosti daleč stran od naselij.

Nagonsko izogibanje grobovom in pokopališčem lahko obrazložimo tudi z dejstvom, ki ga navajajo radiestezisti, namreč da so ta mesta dejansko izvor negativne energije in s tem tudi negativnih sevanj. Iz tega vidika torej ni nič nenavadnega, da se po pokopališčih rade klatijo mačke, ki jih negativna mesta neznansko privlačijo.

Kamenje nad grobovi je mrliča konec koncev tudi varovalo pred živalmi, vendar pa šele od tedaj, ko so mrliče začeli bolj spoštovati. Ponekod v deželah Daljnega vzhoda so trupla na grozovit način izpostavljali ptičem in drugim roparjem ter se jih na ta način tudi znebili.

Tudi epitafi oziroma napisi nad grobovi so že znak višje razvitih civilizacij. Sprva so jih vklesali samo nad grobove zmagovalcev in dostojanstvenikov, pozneje pa tudi nad druge grobove. Njihova poetična vsebina naj bi mimoidoče opozarjala nase in jih spodbudila k molitvi in razmišljanju.

Zastava na pol droga

Zastava na pol droga je mednarodni znak žalovanja. Tradicija zahteva poseben obred za to. Zastavo je treba najprej dvigniti do vrha droga, počakati nekaj trenutkov, nato pa jo počasi spustiti do polovice droga. Izvor tega običaja je treba iskati v zgodovini pomorskih bitk. Premagani sovražnik je moral spustiti zastavo na pol droga, na vrh pa je moral razobesiti zmagovalčevo.

Iz tega načina se je kasneje izoblikoval drug običaj, ko so v znak globokega spoštovanja do kake visoke osebnosti so začeli zastave tako na morju kot na kopnem spuščati na pol droga. To je podobno odkrivanju s klobukom, ki je zahodnjaška oblika vljudnosti. Pri vzhodnih ljudstvih namreč ravno nasprotno ostaja glava ob vstopu v hišo pokrita, zato pa si tamkaj pred vhodom sezujejo čevlje.

V simboliki je črno najpogosteje razumljeno v mrzlem, negativnem smislu. Tako izraža tudi pasivnost, stanje smrti, stanje dokončnosti. Vendar ima črna barva kljub tako mračnemu seznamu pomenov tudi pozitivne vidike. Kot podoba smrti, zemlje in pokopa se črno povezuje tudi z obljubo obnovljenega življenja, enako kot obljuba dneva v noči in v zimi obljuba pomladi.