K PESMI
Kaj vidite sestra,
kaj vidite sestra, kaj vidite.
Kaj mislite, ko me gledate?
Nespretna in nerodna žena,
že stara, brez moči,
ne sliši dobro in slabih je oči.
Drobi vso hrano in odgovarja,
ne uboga navodil in se po malem zanemarja.
Ne zmeni se za sporočene ji novice,
vsak dan izgublja čevelj ali nogavice.
Pusti, da se jo kopa, češe, da na stran,
in srečna je za vsak minuli dan.
Je to, kar mislite in se vam zdi?
Če je tako, odprite oči.
To, kar moja je podoba v vas,
je le privid, ampak to nisem jaz.
Naj vam povem, kdo sem jaz, ki tu sedi,
in se obnaša, kot želite vi.
Sem otrok, z brati in sestrami,
imam deset let in lepo mi je ob mami.
Dekle sem, staro šestnajst let,
ki sanja o ljubezni
in sreči, z obljubami več fantov onesreči.
Ko sem petindvajset jih imela,
sem dobila vse,
kar sem želela: moža, otroke, hišo srečno,
sem mislila, da vse je večno.
S štirideset leti mladost je že bežala,
a moževa bližina mi je pomagala.
Ob petdesetih vnučke sem dobila,
in spet sem se igrati naučila.
A izgubila sem moža,
bodočnosti bojim se črne,
kako naenkrat vse se obrne.
Mladi morajo živeti zase,
jaz pa mislim na nekdanje čase
in na ljubezen, ki sem jo poznala.
Sedaj sem stara žena,
spremembe so kot kruta mora,
saj v vaših sem očeh že malo nora,
telo se guba, vedno bolj se sklanja,
kje lahkotnost je nekdanja?
Kjer srce bilo je, zdaj je skala.
A v tej lupini je še deklica ostala
in včasih žalostna mi duša zadrhti,
spominjam sreče se in težkih dni.
Še enkrat ljubim in živim
in mislim na nekdanje čase,
kako smo jih lepo živeli,
kako prehitro so nam odleteli.
Vem, da zame spremembe več ne bo nobene,
a odprite, sestra, oči,
ne glejte starke, glejte mene!
Kako gledamo stare ljudi? Vidimo njihovo lupino ali vidimo dlje – slutimo preteklost v njihovih očeh? Nekateri stari ljudje imajo tako živahne oči, da bi pomislil, da se v telesu skriva majhen otrok. Govorijo navihano, njihove misli so sveže in osupljive.
Spomnim se stare gospe, ki sem jo spoznala v bolnici leta nazaj. Imela je popolnoma bele lase, svetlo, skoraj prosojno polt. In tako žive zelene oči, da sem lahko ure in ure sedela ob njej in jo gledala. Zlomila si je kolk in ni mogla več sama živeti. Čakala je na premestitev v dom in bila je na smrt nesrečna. Kadar je zajokala, se je okoli njenih zelenih oči naredil rdeč kolobar in oči so še bolj oživele.
Do starih ljudi se učim strpnosti. V trgovini počakam in ne vzdihujem kadar pred mano stoji star človek, ki počasi jemlje denarnico iz torbe, vleče ven bankovce in preverja njihove številke. Potem pospravlja denar nazaj, se premakne dva koraka in začne v torbo zlagati nakupljeno blago. Jap, tudi to je strpnost. Namesto da zarobantim, se nasmehnem. Tudi mene to čaka. In tebe.
