V sredo 14. aprila 2010 se abonma za poznejša leta Filmska srečanja ob kavi v Kinodvoru nadaljuje s filmom …
Pri stricu Idrizu
Kod amidže Idriza
Bosna in Hercegovina, 2004, 35 mm, 95 minut
režija Pjer Žalica
scenarij Namik Kabil
fotografija Mirsad Begović
montaža Ademir Kenović
glasba Saša Losić
produkcija Ademir Kenović
igrajo Senad Bašić, Mustafa Nadarević, Semka Sokolović-Bertok, Emir Hadžihafizbegović, Jasna Žalica, Nada Đurevska
distribucija Demiurg
žanr celovečerna komedija/drama
Gostja pogovora, Tereza Žerdin, je o filmu zapisala:
Kdo ve, ali je Fuka sploh kdaj popravil tisti bojler, zaradi katerega je prišel k stricu Idrizu?
Sicer pa bojler sploh ni bil pomemben, tudi avto ne, ki ni in ni hotel vžgati, in ne kopalna kad, ki jo je teta nenehno čistila z belilom, niti njeno zračenje hiše in stričevo protestno zapiranje oken, prav tako ne deževniki, ki jih je stric Idriz krmil s kavno goščo. Vse je bilo le zato, da ostarela človeka, ki sta v vojni izgubila edinega sina, ne bi nenehno mislila na najhujše od hudega. Čeprav spominom ni dovolil oditi, je stric Idriz pretrgal še edino pravo vez s svojim Eminom. Snaha in vnukinja sta se odselili in Aida je prav tisti dan dopolnila deset let.
Le malo filmov ima tako kratko zgodbo kot bosanski Pri stricu Idrizu, pa je kljub temu nabit z vsebino. Sestavljajo jo drobni detajli, ki izvabljajo smeh in solze. Fuka, dober človek, ki stricu pomaga vrniti, kar mu je življenje še pustilo, ki ne ve, ali je Rovinj v Sloveniji ali na Hrvaškem, pa je to pomembno za njegovo odločitev. Na skrivaj pripravljena hrana, če vendarle kdo pride, in ve se, kdo naj bi morda le prišel. Tradicionalna vloga žene, ki naj ne bi nič vedela, pa si dovoli vprašati, ali je v avtu bencin. Mlajša soseda, ki se uči računalništva. Sosedje, ki jim ni vseeno …
In glasba, ki prihaja le po koščkih … Posamezni toni z mandoline, ki ji manjka struna, posamezni takti, ki se na koncu zlijejo v pesem. In v pesmi je povedan ves smisel življenja.
Tereza Žerdin, defektologinja, je delovne izkušnje začela nabirati v Zavodu za invalidno mladino v Kamniku, na šoli s prilagojenim programom v Zavodu Janeza Levca v Ljubljani in v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. Tam je ostala do upokojitve. Ob prvem valu beguncev s Hrvaške in pozneje iz Bosne je bil na pobudo takratne direktorice dr. Anice Kos Mikuš ustanovljen Center za psihosocialno pomoč beguncem. Delo z begunci je prineslo nove izkušnje, porojene iz najhujših človeških stisk. Med begunci so bili tudi učitelji in začelo se je dolgotrajno sodelovanje, ki se je nadaljevalo po končani vojni z izobraževanjem bosanskih učiteljev v njihovem domačem okolju. Da bi izkušnje posredovala čim širšemu krogu učiteljev, je začela pisati redne kolumne v časnik prosvetnih delavcev, pa strokovne članke, priročnike, zgodbe za otroke ... Po upokojitvi se je spoprijela še z urejanjem glasila Zveze Sožitje - zveze društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju.
Naslednji film z naslovom Človek na žici bo na sporedu 5. maja.
Več o abonmaju za poznejša leta Filmska srečanja ob kavi si preberite tukaj.
