Vinko Šimek in Jaka Šraufciger še vedno 'šraufata'

Z Vinkom Šimekom – Jako Šrufcigerejem sem se prvič srečal v živo v gostilni v Mariboru nekje pod Kalvarijo. Celo prvič sem govoril z njim, vendar se mi je zdelo, da ga poznam že celo večnost, odkar sem prvič slišal vic: »Nič, peš boš hodo, najprej je treba traktor plačat …« Stisnil mi je roko močno kot pravi dedec in ko je slišal, da sem tudi sam končal igralsko akademijo je želel, da se tikava, ker sva iz istega ceha. Ponudbo sem z veseljem sprejel, zato je intervju napisan tako, kot sva se pogovarjala, tudi v štajerščini ali kot bi ga označil Maks Pleteršnik, star jezikoslovec iz 19. stoletja, v svojem slovarju: VzhŠtj.

Igralca, komika, pevca, moderatorja, televizijskega in radijskega voditelja, novinarja, multipraktika v eni osebi, ni treba posebej predstavljati. Je človek, ki kaže svoj humor skozi toplino in občutkom za sočloveka. Začeli smo zelo sproščeno (saj sta bila ob intervjuju prisotna še Vinkova žena Sonja in predsednik Dramskega društva Mariborska umetniško kulturna iniciativa Slavko Škvorc, ki sta dajala večkrat zanimive komentarje), in sicer z vprašanjem, če delamo kaj, če že snemamo, če je luč dobra in magnetofonski trak pripravljen, če smo v etru ali če gremo v živo …

postarVinko Šimek: Delate, delate kaj, zakaj ne? V tistem času si niso mislili, da bom imel tak uspeh kot Štajerc. Arnold Tovornik je umrl. Volodja Per se tudi ni dobro počutil in čeprav se sliši kot črn humor, sem dejansko dobil na podlagi teh okoliščin priložnost na televiziji. V tistem času smo v kino Udarnik v Mariboru imeli tudi prve kabarete. Bili so dolgi eno uro in potem je sledil film. Sodeloval sem z Mileno Muhič, Volodjem Perom, Janezom Klasincem. Iz Ljubljane je prišel tudi Tone Fornezzi – Tof. Bili so to tudi začetki z Nelo Eržišnik.

Bil si kot mlajši med njimi. Kako si se počutil?

Vinko Šimek: Zmeraj sem se družil s starejšimi, tako da sem imel dober občutek. Enega prvih kabaretov je takrat režiral Voja Soldatovič s sodelovanjem KUD-a Slava Klavora. Veliko medijev je bilo takrat prisotnih, saj so imeli nekaj podobnega le z oddajo Pod Pavlihovo streho. Mi pa smo začeli na Štajerskem z Ropotarnico. KUD Slava Klavora je imel tudi pevski zbor, s katerim je bil zelo uspešen v jugoslovanskem prostoru. Vodja je bil, zdaj že pokojni Werner Ruser.

Si imel takrat kaj treme, ali te je ponesla mladostna navdušenost?

Vinko Šimek: Na nek način me je nosila mladostna navdušenost, vendar glede treme ne bom povedal nič novega, če rečem, da je bila zmeraj prisotna, le da jo morda bolj, ko si pripravljen, hitreje obvladaš, morda po pol ure, ali pa je odvisno to tudi od publike, koliko te sprejema, kako se ji približaš …

Vendar, ne glede na tvojo pripravljenost, uredniki in ljudje niso nikoli vedeli, kaj boš izrekel in kaj lahko pričakujejo od tebe.

Vinko Šimek: To je seveda res, še posebej v Ropotarnici, ki smo jo takrat pripravljali. Zmeraj sem želel biti aktualen. Še takrat, ko sem bil študent na Dunaju, sem to imel zmeraj v mislih. Ne morem niti zmeraj dati natančnega scenarija, kot so to od mene pričakovali, če pa se je kaj aktualnega zgodilo dan prej. Tu se spominjam začetkov z Elo Eržišnik, ki je sodelovala s takrat zelo znanim hrvaškim igralcem Bracom Rajsem. Ta je zbolel in tako sem nenadoma skočil v to vlogo njenega izpraševalca, kjer sem se očitno dobro znašel.

Si že takrat kaj improviziral.

intervjuVinko Šimek: Sem, vendar tega najbrž nisem počel zavestno. To enostavno je v tebi ali pa ni. Kot je kazalo, je Nela (Eržišnik, op. p.) opazila, da bi se lahko dobro znašel v kakem slovenskem liku in glede na to, da je bila ona Marica Hrdalo, mi je predlagala, da bi jaz lahko bil kak Jaka, ki nekaj ‘šraufa’ in ‘tak’ je nastal Jaka Šraufciger. Seveda nisem nosil kravate, temveč ‘ibercug’.

Če navežem malo na improvizacijo. V tej vlogi si velikokrat uporabil metode stand up komedije, ki takrat še n imela tega izraza, posebej tudi z aktualnostjo in sarkazmom …
Se ti zdi, da si takrat bil pionir v tem smislu in da si oral ledino?

Vinko Šimek: V tem smislu sem lahko domišljav, da sem bil zelo pogumen. Na televiziji so imeli zmeraj probleme z mano, vendar so me uredniki ščitili. Moja žena je pri tem bila tudi večkrat zelo potrpežljiva, da je prenašala vse to. Mnogokrat smo bili zelo na trnih, saj ljudje niso vedeli, kaj bo Jaka na alpskem večeru povedal, ker bi lahko padla vlada. Zapisanih scenarijev se seveda nikoli nisem držal, zato so me ljudje radi poslušali.

Ljudje so se naenkrat identificirali s tabo in s tvojimi problemi, iz katerih si se norčeval in jih hkrati kritiziral.

Vinko Šimek: Ja, zmeraj sem se trudil ohranjati svežino, to je bila neke vrste šola Nele Eržišnik, zdaj žal že tudi dve leti pokojne. Ona je zmeraj dajala dobre ideje tudi na račun slovenskih hib, ki jih ni malo, kot vemo. Če sem tudi za kolektive nastopal, sem zmeraj želel dobiti kakšne interne podatke, na račun katerih sem potem spesnil kakšno šalo ali po domače vic. Nela Eržišnik je zmeraj, recimo, želela vedeti, kdo sedi med publiko, saj je v ‘štosih’ potem uporabila njihova imena, kar je bilo velikokrat izredno komično.
410vinkosimek

Kako ti je v tistem času uspelo ostati živ, saj so sovražnike ali bolje rečeno kritike oblasti znali hitro umakniti s scene.

Vinko Šimek: No, seveda sem moral velikokrat oditi s televizije, saj se nisem držal navodil, ki so mi jih dajali scenaristi, še posebej je to veljalo za TV križanko, ki je bila oddaja v živo in kjer sem dela skupaj z Mišo Molk. Miša je bila izredno hvaležen medij, saj se je vsem šalam neprestano smejala, tudi če niso bile v scenariju. Recimo sem rekel: »Glej, Mišika, tu mi pišejo, naj zaključim. Kaj bom te zaključo, te bojo neki tumasti film gledali. Boljše, da še jaz kaj povem, pa da ostanemo še malo vkup …« Lahko bi rekel, da smo bili včasih tudi na meji fizičnega obračuna. Čeprav, kot sem rekel, so me včasih nekateri moji simpatizerji ščitili, med njimi tudi Stane Dolanc, o katerem lahko rečem le vse dobro. Vendar, ko so me nagnali s televizije, tudi on ni nič storil, da bi to preprečil.

Kljub temu sem dobil prvega televizijskega viktorja, nagrado TV ekran, ki bi jo lahko dobil vsako leto, glede na priljubljenost, saj smo imeli takrat 86-odstotno gledanost, kar ne bo preseženo nikoli. Res pa je, da takrat ni bilo toliko televizij. Seveda je že takrat Maribor imel kompleks manjšega mesta in ni mogel pobrati vseh nagrad. Bili smo celo bolj gledani kot TV dnevnik. Recimo, TV Žehtnik so raje ukinili, kot pa da bi še naprej gledali mene.

Saj to je znana slovenska foušija. Če je obema sosedoma crknila krava, pa naj še meni, da ne bosta hodila k meni po mleko …

vinkosimekVinko Šimek: Vsekakor sem v tistem času imel mnogo oboževalcev, pa tudi takih, ki me niso preveč marali, saj sem jim bil trn v peti. Kljub temu si današnji zvezdniki rumenega tiska ne morejo predstavljati kakšno popularnost sem takrat dosegal. Nekateri so celo pisali o Titu in Jaki Šraufcigerju skupaj.

Kako je popularnost in takšne vrste slava vplivala nate. Kako si to prenašal?

Vinko Šimek: No, so časi, ko si zgoraj in ko si spodaj. Veliko je pri vsem skupaj pomagala moja žena Sonja, ki je bila neke vrste moj angel varuh, ki me je zmeraj držal realno na tleh. Lahko bi se zapil, zadrogiral …

Vendar si ostal v Mariboru, kjer je bila tvoja baza.

Vinko Šimek: Ja, saj sem razmišljal, če bi živel kje drugje, predvsem takrat, ko sem še študiral na Dunaju. Nenadoma sem spoznal, da je moja popularnost tukaj v Sloveniji, kjer sem neke vrste legenda, kar pomeni, da bi moral že končati, vendar sam ne jemljem tega tako. Sicer pa danes že skoraj za vsakega, ki je popularen, napišejo, da je tudi že legendaren.

To pomeni, da si ti »živa legenda«, kot radi rečemo?

Vinko Šimek: To pomeni najbrž, da sem star že celo večnost, da se ljudje sprašujejo, kaj ta še živi. Veliko tega je hecno. Med drugim sem v prvih letih potoval tudi v Kanado, kjer so pod imenom Jaka Šraufciger pričakovali nekoga starejšega, ki jim bo vice pravil. Potem so bili seveda presenečeni.

Odšel si k slovenskim izseljencem?

Vinko Šimek: Tam sem imel res veliko turnejo s Štirimi kovači. Turnejo from coast to coast ali od Toronta do Vancouvra.

Je bilo to zmeraj v povezavi z narodno-zabavno glasbo?

intervjuvinkoVinko Šimek: Ne, ko smo bili prvič v Avstraliji, je bila zraven skupina Magneti, ki so spadali k popularni glasbi. Menedžer je bil takrat nek Albanec, ki je bil zelo uspešen in natančen. Kasete so bile takrat v trenutku razprodane, tako da so jih morali poslati naknadno za nami. Sicer pa je bila tista znana kaseta v jugoslovanskem merilu nepojmljiv hit. Uvrščali so me ob bok Mije Aleksića – Čkalje, Nele Eržišnik … Ta prodaja se v mojem žepu ni tako poznala, saj je takrat šlo za druge vrednote, kot je to danes. Iz tega se včasih norčujeta moja sinova, ki gledata moje zlate plošče, o denarju pa ne duha ne sluha.

Zame je ogromno pomenilo, če so me ljudje sprejeli. Pripravljali so različne sprejeme. Eden takih je bil v hotelu Slon, ki je veljal za enega prestižnejših hotelov v tedanji državi. Prišel je direktor televizije Beograd, ki je bil založnik moje kasete, in je dejal: »Ja sam znao, što je to Šraufciger, al nisam znao, ko je to …« Mnogi še danes govorijo vice s teh kaset.

Tudi sam posredujem to dediščino naprej. Zdi se mi, da so nekako ponarodeli. Posebej mi je ostala v spominu angleščina za začetnike: »Peter, Paul and Mary are sitting in the kitchen.« ali »Peter, Pavel in Marija so siti kečapa.«

Vinko Šimek: Ja (smeh), nekaterih se niti več ne spomnim. To je zame največje priznanje. Če se vrnem k televiziji in k TV Žehtniku, smo bili zelo udarni in so se nas oblasti kar malo bale. Spominjam se, da bi morali zgraditi eno knjižnico v Tolminu in je stvar zastala, pa je potem z našo pomočjo stvar stekla. Imeli smo podatke s samega vrha, zdaj jih že lahko omenim, ker nikomur ne škodujem, sicer pa smo morali svoje vire skrivati: Adrianič, že pokojni direktor Krke, Levičnik, ki je bil v Renaultu, Adelšek v Gorenju. Vsi so imeli radi Šraufcigerja. Kljub tistemu sistemu so bili nekateri vodilni naklonjeni tej vrsti humorja. Manj pa seveda uredniki. Kljub temu so to oddajo ukinili, čeprav so poskusili, da bi jo vodila lutka lisička, kar pa se seveda ni obneslo.

Kaj bi pa rekel o tvojih naslednikih, kot so Ivo Godnič s Titom, Nataša Tič Ralijan z AnoLizo in Bojan Emeršič z Zmagom Batino …

vinkosimek1Vinko Šimek: Želim jim dolgo življenje, kot ga imam sam. Za Godniča bi lahko dejal, da mu manjka materiala, potreboval bi kakšnega scenarista, predvsem v zvezi s Titovimi govori. AnaLiza je morda preveč vezana le na seks, kar je sicer zmeraj smešno, a za dolgo življenje lika je vprašljivo. Poleg tega si ne znam predstavljati, da bi kdor koli od teh polnil dvorane. Sam sem imel na eni turneji 72 razprodanih dvoran. Rekorder je sicer Šifrer s 74, vendar sem takoj za njim. Imela pa sva istega producenta Rajka Đorđevića, izvršnega producenta zdaj velenjske televizije. Sicer tudi stari rocker. Takrat je obstajala skupina, ki je potovala z mano, in se je imenovala Posodi mi jurja, za katero sem slišal, da je obstajala do pred dveh let tudi pri nas.

A je tudi tebi kdo pisal scenarije?

Vinko Šimek: Ne, to pa nikoli, ker sicer ne bi sploh nastopil. Morda je bila tu sreča, da sva s Sonjo (žena, op. p.) imela veliko idej.

A je bilo morda kdaj podtikanja vprašanj ali teksta v smislu, da bi bilo bolje, če pove Jaka Šraufciger, kot pa nek »ugleden« član družbe?

Vinko Šimek: Sigurno. Tudi na prireditvah sem bil dovolj butast ali pa mlad, da sem si to upal. Včasih nisi smel vsega kar vse povprek, danes pa je to že ‘dolgocajtno’, saj lahko vsak vse pove. Nekoč je bil tudi manevrski prostor večji. Imel sem politike cele Jugoslavije. Danes pa se vse vrti okoli tega, če ima Janša velika ušesa in zakaj nima las. Pahor je prelep …

Se ti zdi, da politična satira več ne obstaja …

Vinko Šimek: Ne, da ne obstaja, ampak ni več tako aktualna, ni bum, da bi šli zato gledat kakšnega humorista. Neka ‘fama’ in propaganda se naredi, kot je to naredil Špas teater. Včasih pa so bili plakati 50 x 70 Jaka Šraufciger Saj to ni res in gledalci so drli na predstave v najbolj zakotnih gasilskih domovih.

Najbrž si se takrat vprašal, kako to?

Vinko Šimek: Hm, kako to, najbrž so to neke antene v tebi, sam ne vem. Najbrž mnogi sanjajo o tem. Na železniški postaji v Elektrotehni trgovini v Ljubljani so vsak teden prodali 2000 prej omenjenih kaset, tako da so jih morali vedno znova in znova naročat. Danes za nekoga rečejo, da je dobil zlato ploščo, takrat pa si moral dejansko prodati najmanj 50 tisoč plošč. Danes ni variante, da bi govorili o takih številkah. Danes govorimo o 5 tisoč, največ 10 tisoč prodanih zgoščenkah.

A lahko nekoliko politično vprašanje glede na krizo v odnosih s Hrvaško. Kako je tebe sprejemala hrvaška publika.

intervjuvinko1Vinko Šimek: Lahko, ja, recimo, Dudek je bil moj velik prijatelj, ko je rekel, kaj je slovenščina. Slovenščina nima grdih besed. Midva se poznava trideset let, pa si nisva izrekle en grde besede. Tudi s Terezo Kesovijo se poznava. Moram pa reči, da sem imel veliko prijateljev v Srbiji. V Srbiji so me poznali tudi kot novinarja. Delal sem za Večer in bil v ekipi Nedeljskega dnevnika, ki je takrat prodal do 200 tisoč izvodov.

Delal si tudi za radio Maribor, a ne? Slišal sem, da si zaradi grdih besed, ki jih slovenščina nima, kot si prej omenil, nekoč imel težave …

Vinko Šimek: Res je, da sem kot mladi mulc že delal v oddaji Mladi mladim. Ko pa sem izrekel bogokletne besede, nisem vedel, da sem v etru, bral pa naj bi osmrtnice. Zaradi tega so me kasneje odpustili.

Kako to, da omenjaš bogokletne besede, če pa smo imeli komunizem …

Vinko Šimek: Ja, seveda, bravo za komentar. Potemtakem je bilo Kardeljekletno. (smeh)

Vendar, v svojih nastopih si verjetno kdaj že uporabil kakšno opolzko besedo?

Vinko Šimek: Moram reči, da prav vulgarnih besed nisem uporabljal. Bil sem med prvimi, ki sem začel govoriti vice o taščah. Pa Jolandika, zdaj bomo pa mi kasirali in najprej je treba traktor plačat … Te vice sem povedal vmes, da sem lahko potem povedal tudi kaj politično spornega. Spominjam se recimo mariborskega tožilca Kalingerja. Pisal je uredniku – režiserju, Klobovcu, da me je treba izključiti iz družbe, ker spodkopavam temelje socialistične države itd. No, kopijo tega pisma ima še vedno g. Klobovec.

To so neke vrste trofeje …

intervjuvinkosimekVinko Šimek: Saj tudi so. Celo partijci so morali sklicati sestanke zaradi mene. V Mariboru je krožila novica, da je v vodovodu krom. Mi smo se lotili skeča, da so vesoljci s Kromoida napadli Zemljo, kar je sprožilo plaz sestankov in kritik na račun tega Šimeka, ki bi ga bilo treba malo utišat, zadavit, z njim obračunat. Med drugim sem napisal za Večer, da se v Švici gradi 80 vil, od katerih je 57 jugoslovanskih. To je bilo nezaslišano, vendar moji podatki so bili točni, le dokazat jih niso mogli, ker so bile vse vile pod šifro prijavljene. So pa zaradi tega celo ustanovili preiskovalno komisijo. Šetinc, ki pa je bil urednik Dela, je pisal da ta mladi Šimek nima kaj dosti pojma o vsem skupaj in da ga ni treba resno jemati.

Potem bi rekel, da je ta afera Patria mačji kašelj v primerjavi s tvojimi tedanjimi odkritji, predvsem pa z drznostjo, s katero si se takrat sprehajal po tankem ledu …

Vinko Šimek: Seveda, danes vse to skupaj ni nič v primerjavi s takratnim robom, po katerem sem se gibal. Vse skupaj se mi zdi brez veze.

Kakšni so pa kaj tvoji načrti za prihodnost. Veliko sva govorila o preteklih dogodkih. Kaj pa praviš v prihodnje. Je Jaka Šrufciger oziroma Vinko Šimek že rekel zadnjo repliko …

Vinko Šimek: Nisem pop pevec, ki bi pel nesrečne pesmi in se vdajal nostalgiji. Sem humorist, ki ima neomejen rok trajanja. Enkrat si sicer bolj popularen ali zaželen, drugič manj. Vedno se najde kdo, ki mu lahko kaj poveš.

Tvoje ‘delo’ je bilo med drugim tudi moderatorstvo. Se pravi, da nisi bil nikoli ozko usmerjen samo v igralske humoristične nastope.

Vinko Šimek: Vodil sem tudi klasično slovensko popevko. Dvanajstkrat sem vodil festival narečne popevke, da o Marjanci sploh ne govorimo, ki je prav tako ponarodela, pa tudi Parada humorja je bila zmeraj obiskana v velikem številu. Lojtrca domačih je bila tudi rekordna. Prireditve so bile skoraj zmeraj razprodane. Nekoč so celo zlomili vrata, da so lahko prišli do kart. Taki fenomeni se danes redko dogajajo.

Ko te takole poslušam, se vprašam, kako ohraniti svežino v vsem tem času. A te vse skupaj še zmeraj veseli, te zadovoljuje in razveseljuje še zmeraj v takem smislu kot je bilo to ob tvojih začetkih?

zidarVinko Šimek: Veš, kaj, zmeraj iščem nove izzive, čeprav se kar nekaj izvajalcev trudi doseči nivo, ki smo ga mi imeli. Vendar to ni več to. Mi smo recimo pri Marjanci sodelovali tudi z baletnim ansamblom SNG Maribor. Otrin je med drugimi delal koreografije, kabareti so bili vključeni v program. Skratka, trudili smo se delati nekoliko drugače. Dobivali smo večinoma zelo pohvalne kritike.

Spominjam se tvoje avanture v SNG Maribor z My fair lady? Kako se tega kaj spominjaš, pa smo spet pri spominih …

Vinko Šimek: To je sprožilo spet val kritik na račun Šimeka: kako bo zdaj Šraufciger igral v operi. Imel sem velikega zagovornika v g. Štefančiču in g. Jurgecu. Zanimiva je bila kritika, ki je govorila o tem, da hvala bogu, da ni bilo nič šraufcigerskega … Vendar, moram reči, je moja vloga temeljila ravno na tem liku, zato so ljudje tudi tako uživali in hodili gledat predstavo.

Morda bi se glede kritikov vrnil malo k odnosom s Hrvaško in tem političnim kritikom. Kdaj bomo prijatelji s Hrvaško? Ko bi Jelinčič prepeval hrvaške pesmi, ko bo Zver domača žival, ko bo Katarina Kresal socialni problem, ko se bo Karel Rjavec znebil svojega ‘r’, ko bo Janša končno slišal Pahorja. Moram reči, da bomo zmeraj večji prijatelji s Srbi, ker so nam dlje. Pa smo spet pri slovenskih medsosedskih odnosih …

Tem debatam se, kot kaže ne gre izogniti, pa vendar nas na nek način obide nek hudomušen nasmeh, ko se spomnimo na vse skupaj …

Vinko Šimek: Glej, če malo filozofiram. Nekje sem bral, da je Zemlja najtežji planet, kar pomeni, da smo mi neke vrste kaznjenci in da je to kazen, ko se rodiš na Zemlji. Žal je vse prevečkrat prisotna zavist, tako da sosedu ne privoščimo dobrin, temveč bi si velikokrat želeli, da bi mu šlo slabo, če tudi nam gre slabo, oziroma da bi sosedu šlo slabše, kot nam.

410intervjuvinkosimek1

Zdi se mi, da te vse skupaj vseeno gane, ne kot tista pesem Ne gane me od Wernerja, temveč da ti ni vseeno, kaj se v našem prostoru dogaja?

Vinko Šimek: Najbrž je to povezano z mojim nebesnim znamenjem, ki je rak, kar pomeni, da sem čustven in senzibilen.

Kaj pa si v ascendentu?

Vinko Šimek: Mislim, da dvojček.

Točno, navzven si igralec, dvojna osebnost, navznoter pa čutiš in občutiš, tudi kaj grenkega …

Vinko Šimek: Verjetno je nekaj resnice na tem, ker sem včasih tudi navznoter trpel, čeprav tega nisem ravno kazal v javnosti. Včasih se čudim, kaj vse sem počel in zdržal.

Zdaj morava še malo navezati na letošnji Lent in tvoj nastop na stand up odru. Si kdaj v tistih časih pomislil, da si stand up komik? Letos se boš namreč predstavil tudi v Zlatem levu na mariborski tržnici v okviru stand up odra …

intervjuzvinokmVinko Šimek: Tukaj bi omenil nekaj nemških imen, ki so to vse že takrat počeli v tem smislu, čeprav o sebi niso govorili kot o stand up komikih. Tudi sam se nikoli ne bi prišteval k stand up komikom. Mittermayer, Pocher, Harald Schmidt, to so vse izvrstni komiki. Vse te občudujem, ker so bili zmeraj neposredni. Znali so narediti ‘štos’ in vzdušje, takoj ko so stopili na oder.

Je njihova mentaliteta posebna, v čem so bili tako drugačni od naših komikov, da so te prevzeli?

Vinko Šimek: Obvladam nemški jezik, ker sem tam tudi študiral dramsko igro na Dunaju. Ljudje so predvsem drugačni, publika, ki se pride ob koncih tedna resnično zabavat. Tam norijo, se odklopijo, ploskajo, se veselijo …

Ni dovolj le sproščenost, temveč pričakujemo presežek?

Vinko Šimek: Pri nas na splošno drugače gledamo na to. V ‘keller teatre’ prihaja do 3000 ljudi, ki pridejo ravno zaradi imen, ki sem jih prej omenil. Gre za pravi šov. Ob samem tekstu so vključeni songi, zelo dobro znajo imitirati, gre za klasične igralce, ki obvladajo igro, ples in petje. To je svojevrsten fenomen. Mislim, da pri nas ni igralca, ki bi lahko napolnil dvorano s 5000 gledalci.

Morda imaš prav, čeprav Tadej Toš s svojo stand up komedijo zbere skupaj 300 ljudi, kar je v naših okoliščinah kar dosežek …

Vinko Šimek: To je v naših razmerah že uspeh. Vendar, če omenim naše alpske večere, kjer je bilo tudi veliko godbe, če ne bi bilo nemške publike zraven, bi to bila ‘dolgcajtna’ prireditev. Naša publika nemo sedi in gleda, ocenjuje in kritizira. Nemec pa se je prišel zabavat, on sodeluje, je v interakciji, kot si prej omenil za stand up komedijo. Ne drži se hladno postrani in si ne misli: »No, pokaži, kaj znaš, prepričaj me …«

Res je, Željko Vukmirica, priznan hrvaški komik recimo pravi: Ne more vas nihče zabavat, če se sami nočete zabavati!«

Vinko Šimek: Točno, o tem govorim. Če ljudje niso pripravljeni sodelovat, potem ne moreš nič. Sam sem publiko včasih na začetku sproščal s kakšnimi preverjenimi dovtipi, če so prišli na sedmino ali kaj podobnega. Morda bi omenil še fenomen Oda Jürgena, ki je ‘živa legenda’, o kateri smo že govorili. Sam z orkestrom pred 5000 gledalci, moderator, pripovedovalec zgodb, one man band. Predstava se začne točno, ima odmor in se še nadaljuje.

Kljub kritikam na račun slovenske publike, pa si nekoč dejal, da je bila mariborska publika v tem pogledu še najbolj hvaležna …

Vinko Šimek: To moram priznati, posebej pri Paradi humorja in vitezih dobre volje. Kljub vsem kritikam pridejo Mariborčani in Štajerci še najbolj sproščeno. Najbrž je Slovenija v taki zemljepisni in nebesni legi …

V kakšnem stiku si s publiko?

postar1Vinko Šimek: Morda bi omenil, da so včasih kakšni ‘smejalci’ v publiki nastavljeni, vendar mi s tem nismo nikoli poskušali in Avsenik ni nikoli dejal: »Gremo, kje so rokice.« Kljub vsej zadrtosti smo zmeraj iskali spontanost.

Počasi se bližava koncu. Morda bi obdelala še dve temi: oder stand up na Lentu in monokomedija ‘Nobena svija me ne pokliče’. Čutiš, da bo to letos kaj drugače?

Vinko Šimek: Ne, ne posebej, edina razlika bo ta, da bo bistveno manj publike, kot sem jo imel doslej na prej omenjenih prireditvah in televizijskih prenosih. Upam, da bodo vsaj ti ljudje dobro razpoloženi, da ne bo deževalo, da ne(bo) jokalo. Stand up komedija je pač sodoben izraz družbene kritike.

Misliš, da ti je glede na tvojo dolgo kariero že vse dovoljeno in da ti bo publika dovolila vse vrste kritike.

Vinko Šimek: Mislim, da neke omejitve morajo obstajati in da to, kar se dogaja danes, ko je že vse dovoljeno, ni dobro. Odraz tega stanja se kaže v duhovni izpraznjenosti, tudi nehumorni praznini. Včasih smo imeli Mikuliča, Milko Planinc, imeli smo Hamdijo Pozderca, za katerega danes še slišali niso. Takrat pa je bil vic o Hamdiji neizmerno smešen.

Znan je bil tudi Fikret Abdić, in to so bili vse prepovedani sadeži, ki so bili najslajši. Smejali smo se preprostim stvarem. Moja žena si je recimo izmislila Šraufcigerov sendvič, za katerega sem se potem jaz delal pametnega. Sendvič pa danes ne predstavlja nobene novitete, saj je to bil v bistvu topli kruhek z malo popečenimi klobasami in sirom.

No, kaj bi še rekel o ‘Nobeni sviji, ki te ne pokliče’.

Vinko Šimek: Ta predstava ni zares zaživela, saj je bila le na internih odrih uprizarjana, ko je bila odkupljena. Trajala je uro in dvajset. Imela je songe in diapozitive, govorila je o veterani, ki na ‘weceju cajtenge čita’ … Za ponovno oživitev bi potreboval kar nekaj spodbude in dobrega producenta, ki bi me poklical …

Kaj bi dejal ob koncu?

intervjuvinkosimek1Vinko Šimek: Ljudje bi se morali več družit in biti veseli malih reči. Konec koncev je poklic, ki sem ga in ga še zmeraj opravljam zelo naporen, stresen in stati pred publiko, ni lahko. Bojazen, da te bodo zavrnili, da ne boš več v njihovih srcih je lahko zelo mučna. Včasih se ti zdi, da bi bilo bolje, če bi opravljal kak drug poklic. Velikokrat so lahko ljudje, ki me pridejo gledat lahko veliko bolj srečni kot jaz. Za komika, kot sem jaz, pa bi naj veljalo, da mu je vse lahko, povedat kak vic ali dva … Pa ni zmeraj tako.

4 KOMENTARJI

  1. O, prijatelj iz mladostnih dni!

    Vinko, odlika tvojega vedenjskega vzorca sega v humor, satiro, v moderatorstvo, v novinarstvo, v popevkarstvo… kaj pa Jožek Žitnik, trobentar v Slovenski filharmoniji, naš prijatelj, danes že rajnki, kaj pa Holti, pa Berti Rodošek, ki je zdaj nekje v Nemčiji? Kdo je – bila – Lidija Kodrič, če se ve za Alenko Pintarič, kaj pa drugi pevci, vse do Emila Baronika?

    Najbolj všeč mi je sicer tvoja dovtipnost, ko si še hodil v Srednjo glasbeno šolo v Mariboru in te je šprof. Gruntar pri zgodovini strogo vprašal:”No, Vinko, povej, kaj je rekel Jan Hus, ko je bil zvezan na grmad !?” – Zate nič lažjega kot pravilen odgovor:”Jan HUs je rekel svojemu češkemu ljudstvu:VROČE MI JE!” IN profi Gruntar bi skoraj omedlel od srdite jeze, bi menda skoraj padel kot kakšen masarykovec v nezavest?

    Vinko, tebe že od malega daje presežni inteligenčni količnik (IQ), ki meji na genijalnost, oziroma si bil že v osnovni šoli odličen šahist, še pomniš? Pa v isti hiši je stanoval kajpak ruški dijak, ki bi moral postati vsaj kemijski laborant, pa je dandanes, le po čigavi zaslugi? – kolportažni nagrajeni pisec in celo akademik z zagotovljeno plačo in akademsko apanažo… Bil si Studenčan – toda posebne sorte, kot glasbenik, ki pač neskončno ljubiš glasbo in umetnost, takega sem te imel vselej rad.

    A se še spomniš, kdo je bil Fritz Mulier…?

    Marsikaj sva življenjsko izbojevala.

    In še o tvojem “preroštvu”… – Nekoč si mi rekel:”Pridi, pridi na obisk, moja Sonja je spekla specialiteto, boš videl in okusil, kaj je – pizza (pica)!” Ne vem, ali smo tedaj jedli Sonjino pico, morda 4 letne čase vivaldijevsko – ampak glej, zdaj je v Sloveniji ničkoliko picerij, menim, začela pa je čisto zasebno tvoja Sonja, odlična žena, ki ti je v oporo!

    Koliko smo se dejavno kulturno in tvorno družili – noben dihec ni bil zaman!

    Hvala za lep pogovor in da si ostal tudi zaveden slovenski Mariborčan!

    LP

    prijateljsko

    Vladimir Gajšek, intelyway.com

  2. O, prijatelj iz mladostnih dni!

    Vinko, odlika tvojega vedenjskega vzorca sega v humor, satiro, v moderatorstvo, v novinarstvo, v popevkarstvo… kaj pa Jožek Žitnik, trobentar v Slovenski filharmoniji, naš prijatelj, danes že rajnki, kaj pa Holti, pa Berti Rodošek, ki je zdaj nekje v Nemčiji? Kdo je – bila – Lidija Kodrič, če se ve za Alenko Pintarič, kaj pa drugi pevci, vse do Emila Baronika?

    Najbolj všeč mi je sicer tvoja dovtipnost, ko si še hodil v Srednjo glasbeno šolo v Mariboru in te je šprof. Gruntar pri zgodovini strogo vprašal:”No, Vinko, povej, kaj je rekel Jan Hus, ko je bil zvezan na grmad !?” – Zate nič lažjega kot pravilen odgovor:”Jan HUs je rekel svojemu češkemu ljudstvu:VROČE MI JE!” IN profi Gruntar bi skoraj omedlel od srdite jeze, bi menda skoraj padel kot kakšen masarykovec v nezavest?

    Vinko, tebe že od malega daje presežni inteligenčni količnik (IQ), ki meji na genijalnost, oziroma si bil že v osnovni šoli odličen šahist, še pomniš? Pa v isti hiši je stanoval kajpak ruški dijak, ki bi moral postati vsaj kemijski laborant, pa je dandanes, le po čigavi zaslugi? – kolportažni nagrajeni pisec in celo akademik z zagotovljeno plačo in akademsko apanažo… Bil si Studenčan – toda posebne sorte, kot glasbenik, ki pač neskončno ljubiš glasbo in umetnost, takega sem te imel vselej rad.

    A se še spomniš, kdo je bil Fritz Mulier…?

    Marsikaj sva življenjsko izbojevala.

    In še o tvojem “preroštvu”… – Nekoč si mi rekel:”Pridi, pridi na obisk, moja Sonja je spekla specialiteto, boš videl in okusil, kaj je – pizza (pica)!” Ne vem, ali smo tedaj jedli Sonjino pico, morda 4 letne čase vivaldijevsko – ampak glej, zdaj je v Sloveniji ničkoliko picerij, menim, začela pa je čisto zasebno tvoja Sonja, odlična žena, ki ti je v oporo!

    Koliko smo se dejavno kulturno in tvorno družili – noben dihec ni bil zaman!

    Hvala za lep pogovor in da si ostal tudi zaveden slovenski Mariborčan!

    LP

    prijateljsko

    Vladimir Gajšek, intelyway.com

  3. Pozdravljeni!

    Sem vas poslušal v piramidi,in vas sprašujem.Vaši komentarji o Zmagu Jelinčiču,Prijatelju itd.so bil skrajno nekulturni,omalažavajoči in še.Kot da sta ta dva politika najbolj pokvarjena.kaj je po vašem potem Katarina Kresal.Sigurno ste glasovali za njo,da je postala osebnost leta,se pa ne vprašate,ali ni tudi ona skorumpirana.Drugače si ne znam razlagati,kako je dobila dovoljenej za gradnjo gradu v zaščitenem varsteven okolju.Se pravi ona je poštena,ostali so kriminalci.Verjetno je Zmago zato kriminalec,ker se edini zavzema za to gnilo državo,v kateri živite tudi vi.Vam pa bi tudi še svetoval,žalostno je od vas,da se smešite na televiziji,očitno vam priljubljenost pada,zato hočete na takšen način priti v ospredje.

  4. Pozdravljeni!

    Sem vas poslušal v piramidi,in vas sprašujem.Vaši komentarji o Zmagu Jelinčiču,Prijatelju itd.so bil skrajno nekulturni,omalažavajoči in še.Kot da sta ta dva politika najbolj pokvarjena.kaj je po vašem potem Katarina Kresal.Sigurno ste glasovali za njo,da je postala osebnost leta,se pa ne vprašate,ali ni tudi ona skorumpirana.Drugače si ne znam razlagati,kako je dobila dovoljenej za gradnjo gradu v zaščitenem varsteven okolju.Se pravi ona je poštena,ostali so kriminalci.Verjetno je Zmago zato kriminalec,ker se edini zavzema za to gnilo državo,v kateri živite tudi vi.Vam pa bi tudi še svetoval,žalostno je od vas,da se smešite na televiziji,očitno vam priljubljenost pada,zato hočete na takšen način priti v ospredje.

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.