Ko umre partner, ki ti je pomenil vse na svetu

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Sam je. No, ne čisto sam, ima nekoga, ki ga skrbi zanj, s katerim se pocrklja in vsake toliko časa preživi vikend, a v svoji biti je sam. Smisel njegovega življenja je bilo partnerstvo z ženo, ki jo je nadvse ljubil in katere smrti ne more preboleti. Saj na videz je šel naprej, v svoji notranjosti pa nosi njo in njuno skupno življenje.

Zadnjič sva sedela v gostilni in kramljala o njegovih spominih. O ženini smrti nisva še nikoli govorila. Vedela sem, da je umrla za rakom, drugega pa ne. In je pogovor zašel v področje trpljenja pred smrtjo, pa je povedal, kako je trpela njegova žena.

»Bila je v bolnici,« je rekel. »Roke in noge … večina telesa je bila črna. Samo še možgani so delali. Ni več ne jedla ne pila, bila je živi mrtvec. Vsak dan sem bil ob njej, ji pisal na listke vprašanja in je lahko le še z očmi pritrdila ali zanikala. Hčeri sta tedaj še v šolo hodili, pa sta le občasno prišli pogledat mamo. Zanju to ni bilo prijetno, jaz pa sem hotel in moral biti tam, kajti …« V očeh so se mu nabrale solze.

»Ko je umirala, ko sem gledal njeno telo, telo, ki sem ga ljubil 25 let, … ko sem gledal njen obraz, se dotaknil njenih ustnic, … Kakšna bolečina je to. Tega se ne da opisat. Ko pred tabo umira človek, ki ti pomeni vse na svetu; ko vidiš, da ga življenje boli, pa mu ne moreš pomagat. Oh … In potem je prišla medicinska sestra in je rekla, naj se s hčerama poslovimo, ker bo umrla. Poljubil sem jo na čelo in na usta, dvakrat. Pobožal sem jo po licu in ji rekel, da peljem samo hčeri domov. Iz oči sem ji bral, da ve, da se zadnjič vidiva. Trgalo me je po celem telesu in bilo mi je neznosno, pa nisem smel pokazati zaradi hčera. Imelo me je, da zavpijem na ves glas, da izprosim še en dan njenega življenja, pa … Te bolečine ne bom nikoli pozabil, pa njenega pogleda, … «

Skupaj sva jokala. Tam, v gostilni, sredi vrveža sva se ujela v trenutek njegovega  najbolj bolečega spomina. Osem let je že od takrat, pa ne mine dan, da ne bi šel na pokopališče. In midva skoraj vedno govoriva o njej, njegovem življenju z njo, njunih pogovorih.

Doma je vse tako kot je bilo, ko je žena še živela. Albumi so spravljeni v vrsti, v kopalnici še vedno na toaletni mizici leži njena krtača. V kuhinjskih omarah je hrana zložena tako kot jo je zlagala ona in kuhinjske krpe odlaga tam, kamor jih je odlagala ona. Njene obleke so v omari in slike tam kamor jih je ona dala. Kot da nikoli ne bi odšla …

Težko je človeku, ki je ljubil z vsem svojim bitjem, ostati sam. In težko se je vezati na koga drugega, ker je spomin na tistega, ki ga je ljubil, v njegovih žilah, koži, pogledu, besedah. Živiš naprej, pa kot da bi živel dvojno življenje … eno tukaj in eno tam, z nekom drugim, ki je za okolico mrtev, zanj pa živ in resničen. Čudak? Ne, človek, ki je in ki še ljubi.

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA

12 KOMENTARJI

  1. bil je moj brat,edini moj.ni ga več in ne verjamem da ga ne bom več videla saj bi imel 33. let…….,moja bolečina je globoka in tiha…..boli…..

  2. bil je moj brat,edini moj.ni ga več in ne verjamem da ga ne bom več videla saj bi imel 33. let…….,moja bolečina je globoka in tiha…..boli…..

  3. … in si raje tiho. no, jaz sem. ne govorim, ker nimam kaj povedat. ne morem rečt da sočustvujem, ne morem tolažit, ne morem odvzet bolečine.
    človek ima 70 let, zadnja leta živi kot zombi, vsak dan pride k meni na kavo in smeh, v sebi pa je sam sam in osamljen. žena mu je bila smisel življenja in žene ni več. pa je bila 16 let mlajša od njega in si nikoli ni mislil, da jo bo preživel.
    življenje pieš zgodbe …

  4. … in si raje tiho. no, jaz sem. ne govorim, ker nimam kaj povedat. ne morem rečt da sočustvujem, ne morem tolažit, ne morem odvzet bolečine.
    človek ima 70 let, zadnja leta živi kot zombi, vsak dan pride k meni na kavo in smeh, v sebi pa je sam sam in osamljen. žena mu je bila smisel življenja in žene ni več. pa je bila 16 let mlajša od njega in si nikoli ni mislil, da jo bo preživel.
    življenje pieš zgodbe …

  5. težko se je vživet v takšno zgodbo. v podobnih situacijah kot si se znašla ti, se običajno počutim kot cepec: rad bi pomagal, rekel kaj spodbudnega, potolažil, pa nikoli ne najdem besed, ki ne bi izpadle ‘poceni’ ali pa pokroviteljsko…

  6. težko se je vživet v takšno zgodbo. v podobnih situacijah kot si se znašla ti, se običajno počutim kot cepec: rad bi pomagal, rekel kaj spodbudnega, potolažil, pa nikoli ne najdem besed, ki ne bi izpadle ‘poceni’ ali pa pokroviteljsko…

  7. jaz sem jokala sredi gostilne, ki jebila takrat čisto polna.
    v pogovorih s “sosedom” se naučim toliko novega.

  8. jaz sem jokala sredi gostilne, ki jebila takrat čisto polna.
    v pogovorih s “sosedom” se naučim toliko novega.

  9. ja, tudi jaz sem posmrkal ob branju teksta… včasih se ne zavedamo kakšno srečo imamo, da smo lahko skupaj s tistimi, ki jih imamo radi.

  10. ja, tudi jaz sem posmrkal ob branju teksta… včasih se ne zavedamo kakšno srečo imamo, da smo lahko skupaj s tistimi, ki jih imamo radi.

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.