Živahne modre oči in hitre kretnje z rokami nakazujejo zanimivo osebo, ki ima rada ljudi, živali in rastline. Novembra bo minilo šest let kar stanuje v Pegazovem domu v Rogaški Slatini in pravi, da je tu srečna. Je izjemno delovna, marljiva in tudi pri devetdesetih sodeluje pri vseh gospodinjskih opravilih na skupini Rožmarin.
Kaj se vam zdi v življenju najpomembnejše?
“Ko sva se z možem iz stanovanja v Štorah preselila v svojo hišo v Loki pri Žusmu, sva se osamosvojila. Vse sva si kupila – stanovanje, hišo, avto. Delala sem v Libeli. Najpomembnejše se mi zdi, da se ljudje lepo razumejo med sabo. Midva z možem sva se lepo razumela, žal sem ga prehitro izgubila, sem že dvajset let vdova.”
Kako se počutite pri devetdesetih?
“Nikoli mi ni dolg čas. Tako dobro se res ne počutim kot v mladosti, ampak volja do dela me drži pokonci. Zelo rada pomagam sostanovalkam in sostanovalcem na skupini Rožmarin, kjer bivam. Vstajam ob petih, se počasi uredim in nato pomagam pri pripravi in strežbi zajtrka.To mi veliko pomeni, saj delo krepi človeka.
V preteklosti sem z veseljem hodila k pevskim vajam, a zadnje čase nimam več pravega glasu. Zaradi migrene se rajši odpovem vožnjam in sprehodom po soncu. Želim si, da bi umrla na hitro, brez trpljenja.”
Kaj vas najbolj osrečuje (poleg dela, kot pravite)?
“Najraje imam dobre ljudi, otroke, živali, tudi za rože rada poskrbim. Vsi tukaj zaposleni so zelo dobri do mene, nikoli mi še nihče v Pegazovem domu ni rekel žal besede, vsi so zlati do mene.”
Kakšen je vaš nasvet mladim?
“Mladi, lepo skrbite za starejše! Jaz sem veliko pripravila mladim, lahko bi mi bili bolj hvaležni. Žal z možem nisva imela svojih otrok, imam jih pa zelo rada. K nama je zelo pogosto prihajal sosedov sin, ki sva ga imela rada kot svojega.”
Gospe Milki želimo vsi zaposleni in stanovalci Pegazovega doma še mnogo zdravih in srečnih let med nami!
