Pležuh, za ljubitelje tradicije in adrenalina

Če pležuh imate, pa se že dolgo niste spuščali z njim, pa bi radi obudili spomine, ali pa ne veste, niti, kaj je pležuh, niti, kako se z njim spušča po zasneženi strmini, je najboljše, da ste 31. januarja 2009, ob 15. uri na Snežnem stadionu v Mariboru oz. na Mariborskem Pohorju. Country club Selnica ob Dravi, Društvo za ohranjanje ljudskega izročila, namreč prireja že 13. tradicionalni spust s pležuhi in srečanje ljudi s starodobnimi prevoznimi sredstvi na snegu.

»Včasih smo imeli te spuste na Duhu na Ostrem vrhu, takrat smo še tekmovali, kdo se bo hitreje spustil, zdaj pa že dolgo ne gre več za tekmovanje, ampak za prikaz in druženje ter spoštovanje kulturne dediščine,« poudarja Jani Dolinšek, vodja organizatorjev.

Če ste član katerega od društev, ki še skrbijo za ohranjanje tradicije in spusta s starodobnimi prevoznimi sredstvi po snegu, ali pa posameznik, ki uživa v spustih s pležuhom, se lahko do 24. januarja prijavite za udeležbo kar preko internetne strani društva www.plezuh.net. Srečanje ni tekmovalnega značaja, ampak predstavitvenega. Organizatorji na čelu z Dolinškom pripravljajo program, v katerem se bodo predstavile tri kategorije sodelujočih, pa tudi kraljica jabolk, ki bo poskrbela za zdrav obrok vsakega od udeležencev, mednje bo razdelila domača jabolka.

Kot je že običajno, bodo spust s pležuhom otvorili župani treh občin, ki so poleg organizatorjev poskrbele za program. Mariborski, selniški in ruški župan so se že naučili spuščati s pležuhom po Mariborskem Pohorju.

Temu pa bodo sledile predstavitve vseh treh kategorij:

1. etnološka: v kateri se bodo predstavili starodobni smučarji, sankači in pležuharji, vsi na starodobnih prevoznih sredstvih in opremljeni v starodobna oblačila.

2. največji ‘ksihti’: pležuharji, ki bodo s svojo pojavo, pležuhom in spustom skušali navdušiti gledalce in organizatorje. Mimogrede, naj vam zaupam, da je lani v tej kategoriji imela ena skupina ‘ksihtov’ sredi proge odmor za malico, druga skupina se je spustila na skupinskem pležuhu, manjkala pa ni niti motoristična vražja nevesta, ki se je spustila po bregu navzdol na posebnem sodobnem kovinskem pležuhu.

3. vipovci: znani Slovenci in Slovenke, ki si želijo in to zmorejo, bodo pokazali spretnosti v spustu s pležuhom.

Dolinšek je povedal, da so navezali tudi stike z avstrijsko skupino starodobnih smučarjev, pa tudi z nekaterimi slovenskimi. Izmenično se predstavljajo na tovrstnih srečanjih.

Zgodovina in razvoj pležuha
Pležuh je znan po spodnji Dravski dolini: od Ožbalta, Gradišča, Kaple do Svečine pa tudi v Slovenski Bistrici in njeni okolici, v Jakobu in celo v nekaterih ‘dolinskih’ vseh oz. naseljih. Na drugi strani Pohorja ga imenujejo pok. Več generacijam nazaj je bil, predvsem mlajšim, pogosto edino prevozno sredstvo v zimskih mesecih.

Po ustnem izročilu je selniški pležuh star najmanj dvesto let. Sprva so ga uporabljali revnejši kmetje, ki so se pozimi z njim spuščali v dolino. Kasneje pa so njegovo praktičnost izkoristili tudi drugi. V dolini so pležuh marsikje uporabili namesto otroškega vozička ali sani. Otroke so posadili na sedež, pritrjen na ukrivljeno desko nerabljenega soda, privezali na desko vrvico, s katero so za sabo vlekli ta preprost pležuh po travnikih in bližnjicah do sosedov.

Prvi pravi pležuhi so bili narejeni iz delov soda. Iz ukrivljene deske soda so naredili podnožje. Da ne bi sedeli skorajda na tleh in da bi lažje krmilili to zanimivo prevozno sredstvo, so na desko pritrdili dva nosilna stebrička, ‘čoka’. Na njiju so na sredini oz. v drugi polovici pritrdili sedež, ponavadi je bila to širša deska, ki so jo kasneje tudi oblazinili. Spredaj pa so dodali nizko krmilo, večinoma dve palici, ki sta štrleli vsaka na svojo stran.

Pležuh so v letih obstoja izboljševali. Iznajdljivi posamezniki so oblazinili sedeže, vstavljali vzmetenje, širili ali zoževali krmilo, zniževali ali spuščali sedež, da bi ga prilagodili novim zahtevam, hkrati pa tudi včasih zamenjali material za izdelavo. Največkrat gre še vedno za leseno prevozno sredstvo s sedežem in krmilom na ukrivljeni deski ali smučki.

To preprosto zimsko prevozno sredstvo je bilo namenjeno otrokom in starejšim, predvsem revnejšemu sloju. Nekako je bilo treba pozimi priti v dolino z obronkov Kobanskega in Pohorja. Otroci so ga uporabljali na jutranji poti v šolo. S pležuhom so vsekakor pridrseli hitreje v dolino, kot pa če bi gazili po snegu.

Pležuh kmalu ni bil več nuja, ampak razvedrilo. Poleg smučarjev in sankačev je bilo vse več pležuharjev, ki so se izurili v hitrostnem spustu in hkrati skrbeli tudi za ‘umetniški’ vtis.

Izvedela pa sem tudi, da so ga npr. v Miklavžu na Dravskem polju uporabljali otroci pri drsanju po nizkih gričih in zabavi po zaledenelih in zasneženih travnikih. Otroška domišljija nima meja, zato so otroci prav radi tekmovali v spustih in drsanju s pležuhi. Če je bilo treba so si v dolini pri vožnji pomagali še s palicami, s katerimi so se odrivali. Da pa bi popestrili popoldan, so si podajali s palicami po tleh še velike zaledenele kepe.

Kako se spuščati s pležuhom?
Spust s pležuhom ni enostaven. Sedeti je treba na sedežu, noge dvigniti in jih dati prek prednje palice, krmila. Krmilo je statično, kar pomeni, da ga z rokami, ki so na zunanji strani nog, ne obračamo. Če želimo levo ali desno, se moramo nagniti. Kar pa sploh ni enostavno. Zaradi tega marsikateri začetnik rajši ‘vozi’ pležuh z nogami na tleh, kot da bi se vozil z njim po ravnini, tako da z njimi ‘rida’, usmerja pležuh, ko je potrebno, drugače pa ima stopala malo dvignjena od tal. To pa je pravzaprav nevarno, saj se lahko med spustom zaradi nagibanja telesa, obračanja pležuha in nepredvidenih situacij noge zapletejo, po nesreči obtičijo v luknji med obema stebričkoma ali pod pležuhom. Kot pravi Dolinšek, se moraš imeti rad in se kot začetnik ne spraviti na največjo strmino in se voziti tako, kot je treba.