Človek, ki je v življenju nekaj znal, sedaj tega več ne zmore in ne zna. In kako sprejeti to bolezen? Kako se znajti, ko se dotakne tvojih najbližjih? Z namenom, da širši javnosti približamo naraščajoči problem demence, smo v Pegazov dom v Rogaški Slatini 20.2.2013 povabili prof. dr. Aleša Kogoja, specialista za gerontopsihologijo, v okviru Društva Spominčica. Zavedamo se namreč, da je demenca v lokalni skupnosti še vedno nekakšen tabu, o tem se ne govori naglas, ljudem je neprijetno. Tovrstna srečanja pa so dragocena prav zaradi tega, ker poleg strokovnih informacij, ki so seveda zelo pomembne, slušatelji najdejo sogovornike, ki imajo enake ali podobne težave, ki jih razumejo, izmenjajo lastne izkušnje, kar pa ima neprecenljivo vrednost. Ko človek vidi, da ni sam, da ima enak ali podoben problem še kdo drug iz okolice, mu je že dosti lažje.
Dr. Aleš Kogoj nam je podal nekaj koristnih nasvetov, kako se soočati in živeti z boleznijo: “V središču naj bo človek in ne bolezen. Zato bodimo strpni in prijazni. Vzemimo si čas za jasen in enostaven pogovor. Pristopimo počasi in prijazno, dotaknimo se osebe, ne prepričujmo jo v nekaj, kar ne dojame. Vključimo se v skupino za samopomoč. Prebirajmo literaturo, bodimo aktivni.”
Na predavanje smo povabili tudi svojce naših stanovalcev z demenco .Ob koncu se je razvila zanimiva debata. Z ostalimi so delil stiske, ki jih doživljajo ob sprejemanju bolezni svojih najbližjih, saj so sedaj drugačni, govorijo o stvareh, katere so se zgodile že zdavnaj… In prav to je tisto, kar si želimo doseči na takih srečanjih. Zato v prihodnje prijazno vabljeni vsi, ki se s problemom že srečujete in prav tako vsi ostali, ki nas demenca lahko doleti kadarkoli.
Dr. Kogoj je predavanje zaključil z zanimivo mislijo iz znanega dela, ki govori o Alzhaimerjevi bolezni: “Ker moj oče ne more več prečkati mostu v moj svet, se moram jaz podajati k njemu. In tam čez, v mejah njegovega duševnega stanja, onstran naše družbe, temelječe na stvarnosti in smotrnosti, je še vedno spoštovanja vreden človek in čeprav po splošnih merilih ni vedno razumen, je kljub temu na svoj način briljanten.”
