Ta ponedeljek, 26.11.2012, je potekala arbitraža za Splošni dogovor za zdravstveno dejavnost za leto 2013, kjer so predstavniki Ministrstva za zdravje in zdravstvene zavarovalnice (ZZZS) najavili dodatna znižanja financiranja zdravstvene dejavnosti. V Skupnosti smo zadovoljni, da se je razrešilo financiranje domov, ki z delom pričenjajo konec letošnjega leta in v začetku leta 2013, hkrati pa nas skrbijo najavljena dodatna znižanja cen zdravstvene nege ob nespremenjenih pravicah uporabnikov in nespremenjenih zahtevah za izvajalce. Poleg tega se soočamo še z vse bolj številčnimi odhodi stanovalcev, ki zaradi nezmožnosti plačila zapuščajo domove (teh je bilo samo v letošnjem letu preko 150) in pa z vse več neplačanimi storitvami, ki jih domovom dolgujejo tako stanovalci kot njihovi svojci in vse bolj pogosto tudi Občine, ki ne doplačujejo več redno svojih obveznosti.
V taki situaciji se sprašujemo kaj je mogoče storiti, da bi ohranili stabilno izvajanje dejavnosti, ki jo v teh zaostrenih finančnih in socialnih razmerah uporabniki še posebej potrebujejo in da bi se na drugi strani prilagodili težki pa vendar neizbežni realnosti, ki vse bolj zmanjšuje vire financiranja in vse bolj obremenjuje končnega uporabnika. Enostavno bi lahko rekli, da si želimo samo dvojega – jasne določitve virov, s katerimi dejansko lahko razpolagamo in proste roke, da se bomo lahko na podlagi izkušenj, strokovnih znanj in razpoložljivih virov organizirali tako, da bomo tudi v teh pogojih racionalizirali svoje delovanje in zagotovili storitve za uporabnike.
Naj samo na kratko pojasnim:
– stalno spreminjanje pogojev, zmanjševanje virov med tekočim letom, nove in nove zahteve zakonodaje, pravilnikov in državnih organov stalno posegajo v naše delovanje, zato je nemogoče poslovno načrtovati in smotrno razporejati omejene vire, ki so nam na voljo. Potrebujemo jasno določitev pogojev za naše delo, ki se med letom ne smejo spreminjati, pa čeprav so skromni, po drugi strani pa tudi potrebujemo izpolnitev obljub in zavez, ki jih imajo v tem sistemu država, lokalne skupnosti in javne blagajne;
– potrebujemo razumevanje tistih, ki določajo pogoje za naše delo, da ni mogoče niti logično, da bomo ob bistveno zmanjšanih virih lahko še vedno izpolnjevali vse zahteve standardov, normativov in drugih predpisov, ki so bili pisani v bistveno bolj bogatih časih. Nujno je, da se od določanja zapletenih, birokratskih in dragih postopkov osredotočimo predvsem na končni cilj – kvalitetno storitev za uporabnika in da tudi pri izvajalcih nadziramo predvsem zadovoljstvo uporabnika z njegovimi storitvami in uspešnost njihovega izvajanja, ne pa, tako kot sedaj, da predpisujemo v najbolj natančne podrobnosti vse pogoje in postopke, ki jih mora izvajalcev izpolniti, nihče pa ne preverja, kako je v končni fazi strokovno, etično in učinkovito izpolnil pričakovanja uporabnikov.
Ponovno predlagamo Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvu za zdravje in ZZZS, da upošteva naše predloge in v dogovoru z nami ter strokovnimi organizacijami radikalno poenostavi zahteve za številne postopke, detajlne standarde in podrobne normativne ter skupaj z nami določi kaj so pričakovani cilji, ki jih moramo doseči, potem pa prepusti strokovno usposobljenim izvajalcem z dolgoletnimi izkušnjami, da si v okviru danih možnosti sami organizirajo delo, zagotovijo kadre, ki jih nujno potrebujejo in se prilagodijo dejanskim potrebam uporabnikov v svojem okolju, ne pa zapletenim, neživljenjskim birokratskim predpisom, ki nas silijo v neučinkovitost in v nesmotrno porabo resursov, ki se vse bolj omejujejo.
Včeraj smo bili vabljeni na proslavo ob 50-letnici delovanja CSD-jev, kjer so ob pregledu razvoja dejavnosti ugotovili, da je država s svojimi predpisi »okupirala« centre za izvajanje administrativnih opravil v pristojnosti države, vse bolj pa jim je onemogočeno strokovno socialno delo z uporabnikom na terenu. Nekaj podobnega se dogaja tudi domovom, saj je državna birokracija okupirala naše organizacije in nam administrativno predpisala kako naj strokovno delamo z uporabnikom in kako naj se učinkovito organiziramo. In če praktično pogledamo kdo dejansko oblikuje predpise, ki so temelj strokovnega dela, ugotovimo, da so to praviloma uradniki, ki nimajo niti strokovnih znanj niti praktičnih izkušenj, ki bi morda lahko opravičile take posege v strokovno delo socialo varstvenih organizacij. Zato predlagamo, zahtevamo, da se državna birokracija ne vmešava v naše strokovno delo, ga ne določa, ampak naj zelo kritično nadzira učinke našega dela, racionalno porabo resursov in predvsem zadovoljstvo uporabnikov, saj smatramo, da je temeljna vloga države prav skrb za blagostanje njenih državljanov.
Boris Koprivnikar
predsednik upravnega odbora
