Včasih je bila prav huda na nas, a kaj, ko je bil obred za nas otroke bolj zabava kot resno blagoslavljanje hiše.
Potem smo imeli večerjo. Božično večerjo. Miza je bila obložena s hrano, predvsem tako, ki je med letom nikoli nismo jedle. Najraje sem imela filo polnjenega piščanca. Mmmm … Če samo pomislim nanjo se mi pocedijo sline. Od mize nismo smele toliko časa, dokler nismo vsi pojedli. In kako težko smo čakale na dovoljenje, da lahko gremo od mize. V sosednji sobi smo namreč že proti večerji postavili smrekico in jaslice in vedele smo, da bo po večerji pod smreko natrosil sladkarije … Ne, ne Božiček, pri nas je nosil Jezušček.
V mojem otroštvu, pa to ni tako daleč nazaj, nismo poznali Božička. Morda smo slišali zanj, a nosil nad darov on ni. Na božični večer je pri nas nosil Jezušček, ki se je tisto noč tudi rodil in ki smo ga vsi komaj čakali. Otroci seveda zaradi sladkarij, babica pa zato, ker je bila vse življenje globoko verna in je svojo vero tudi živela. In kako drugače je preživljati božič v okolju, ki goji do božiča globoka verska čustva, kot pa v okolju, kjer postavijo jaslice zato, ker se le –te pač takrat postavljajo, pod smreko naložijo daril, da jih je preveč in prepevajo komercialne božične pesmi. Mi smo poslušali Sveto noč, Glej zvezdice božje, Angelci vsi prihitite … in doživljanje božiča je bilo povsem drugačno kot je danes.
Leta bežijo, odrasla sem. Že leta nazaj sem nehala hodit v cerkev, tudi hčera ne vzgajam v verskem duhu. V cerkvi se že dolgo več ne počutim doma, še vedno pa prepevam cerkvene pesmi, ki sem jih včasih prepevala na koru. Nimam se za vernico in tudi jaslic ne postavljam, a nekje globoko v meni so spomini, ki mi jih je dala tudi babica s svojim načinom praznovanja verskih praznikov in s svojo globoko ter predano vero. Ona ni igrala, ona je to živela.
Včasih se sprašujem ali je prav, da hčerama puščam odprto pot, da ju ne silim v cerkev in k verouku. Saj sta hodili nekaj let, a vere kot take nista začutili – če sem odkrita je pri njunih letih niti jaz nisem čutila in sem bila prisiljena hodit k verouku -, ker pa jaz ne hodim v mašam, pa tudi onidve ne hodita. In zakaj ne hodim? Najbrž zato, ker sem tekom let videla vse preveč kvazi vernikov, ki so bili prej hudobni kot dobri in bolj ozkosrčni kot odprti, potem zato, ker je bilo bolj pomembno kako prideš k maši oblečen in ne namen obiska maše in na koncu tudi to, da je bil tudi pri maši denar pomemben bodisi v pušci, bodisi je duhovnik pri oznanilih vedno znova in znova pozival k darovom za to in ono. V določenem trenutku sem se vsega tega ne-verskega obnašanja prenažrla in zapustila versko skupnost. Od takrat dalje gojim svojo vero, vero vase, v svoje zmožnosti, sposobnosti, energijo in tako učim tudi hčeri. Pa vendar …
Kadar pridejo ti prazniki, ki jih po televiziji, radio, časopisih in v trgovskih centrih promovirajo kot družinske praznike ter nam ponujajo vse materialne potrebščine za te praznike, nam nihče ne more ponuditi tistega, kar je pri doživljanju teh praznikov najbolj pomembno in to je vera, notranja vera, ki daje tem praznikom resničen smisel. Ne filan piščanec, ne darila, ne jaslice ampak mi smo tisti, ki smo pomembni, mi smo tisti, ki dajemo tem praznikom smisel. Kaj pomaga zbrana družina, če se za pogrnjeno mizo njeni člani sprejo in kaj pomaga gora daril, če starši otroka sicer ne opazijo.
Včasih mi je tako žal, da se od babice nisem naučila več …
