Preberite tudi prvi del o Benetkah.
Mesto mostov
Najlepših mest se pogosto oprimejo vzdevki, Benetke jih imajo kar nekaj, eden od njih je tudi Mesto mostov. Mesto na vodi je bilo vedno znano kot vedro in veselo, bogatije pač ni manjkalo. A na enem kraju, tako je vsaj zapisal britanski pesnik George Gordon Byron, se je največkrat slišalo vzdihe. Na poti od zasliševalske sobane v Doževi palači v zapor naj bi obsojenci med potjo prek mostu ob pogledu skozi okno vzdihovali nad lepotami mesta, zato Most vzdihljajev, po italijansko Ponte dei Sospiri.
Poleg ozkih kanalov, ki prepredajo mesto, vsak od njih ima tudi svoje ime, je najpomembnejši Canal Grande, Benečani mu pravijo Canałasso, kjer poteka večina transporta. Čeprav je mostov več sto, se lahko slabe 4 kilometre dolg kanal pohvali le s štirimi. Najbolj znan, najstarejši, in dolga stoletja edini most na Canal Grande, je Ponte di Rialto, direktna povezava desnega brega kanala z najpomembnejšo beneško tržnico. Sprva kot pontonski most, pa še to pod drugačnim imenom, je stal že konec 12. stoletja, manj kot sto let kasneje ga je nadomestil širši leseni most, ki je že dobil današnje ime. Prvič ga je poškodoval požar, pravi hec pa je moral biti, ko se je sredi 15. stoletja porušil zaradi teže množice, ki je gledala parado beneških bark. Da lesena, za silo popravljena konstrukcija očitno ni dovolj močna, pa je Benečane izučilo šele, ko se je most porušil še drugič. Skoraj sedemdeset let je trajalo, da so zgradili današnjo kamnito različico, ki je po izgledu teko rekoč identična lesenemu predhodniku. Njegov arhitekt Antonio da Ponte je v javnem razpisu premagal celo velikega Michelangela!
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=25jhBVaiQw0[/youtube]
Drugi most prek Canal Grande je Akademski most (Ponte dell’Academia), ki so ga zgradili šele v 19. stoletju, čeprav so ga načrtovali že 400 let prej. V 20. stoletju se je, kaj pa drugega, porušil, njegov nadomestek, ki stoji še danes, pa je predhodniku podoben, a zavoljo prometa z vaporetti nekoliko višji. Tretji je most Bosonogih (Ponte dei Scalzi), zgrajen leta 1934, ko je nadomestil jeklenega predhodnika.
V Benetkah so za prečkanje kanala dolga leta zaračunavali mostnino, ki so si jo lahko privoščili le premožni meščani, medtem ko so ostali po Benetkah raje potovali s plovili. Šele 11. avgusta 2008 je Canal Grande dobil še četrti most, ki povezuje železniško postajo na eni in avtobusno postajo na drugi strani. Začasno so ga po njegovem arhitektu poimenovali Ponte Calatrava, in ga pred otvoritvijo preimenovali v Ponte della Constituzione (Most ustave). Lok iz lesa in istrskega marmorja s stekleno ograjo je sprva, še pred gradnjo, naletel na ostre odzive konzervativne javnosti. V preteklosti so bili podobnih odzivov deležni 
tudi ostali mostovi. Benetke so pač mesto bogate zgodovine, Italijani pa nepoboljšljivi tradicionalisti, ki novotarijam prostora ne puščajo tako zlahka.
Gondole
Elegantni črni čolni imajo v Benetkah že tisočletno tradicijo, še danes pa jih izdelujejo izključno v 400 let starih delavnicah na otoku Giudecca. Cene deset metrov in pol dolgih in okrog 400 kilogramov težkih bark se začnejo pri 40 tisočakih evrov, izdelava pa traja kar tri mesece. Gondola je zgrajena iz devetih vrst lesa in sicer tako, da je desni lok gondole natančno 24 centimetrov daljši od levega. V nasprotnem primeru bi gondola, ker jo veslač poganja izključno z veslom na desni strani, neprestano zavijala v desno.
Gondoljerski poklic je nadvse spoštovan in največkrat se prenaša iz roda v rod. Prostora za tujce ni, tradicionalno so lahko gondoljerji izključno Benečani. Ureditev je skoraj cehovska, tudi število gondoljerjev je omejeno na 430-450, s čimer umetno vzdržujejo visoke cene. Te so res oderuške, a po drugi strani vsaj ni gneče in gondoljerji lahko svoje 
popotnike popeljejo v najbolj skrite kotičke Benetk. Praviloma se za ceno baranta, a previdno. Lahko sicer dobro znižate ceno, a tudi zreducirate čas vožnje, poleg tega pa se lahko zgodi, da bo gondoljer ob nizki ceni pot opravil po liniji najmanjšega odpora. Načeloma bi morala biti cena med 80 in 100 evri za vožnjo, pri čemer je dobro vedeti, da čoln sprejme do 6 oseb. A najprijetneje je v dvoje, na primer pod Mostom vzdihljajev ob sončnem zahodu, ko naj bi poljub zagotovil večno ljubezen.
Do srede 19. stoletja so lahko Benečani Canal Grande prečkali le prek Mostu Rialto. Zato so vzpostavili še približno trideset trajektnih povezav med bregovoma s tako imenovanimi traghetti, gondolam podobnimi čolni z dvema veslačema, ki so zgolj prečkali kanal. Obdržali so se do danes, a plujejo samo še na sedmih linijah. Cena na osebo znaša pol evra.
Ostali otoki
Poleg glavnega otoka Benetke je v laguni še kar nekaj zanimivih poseljenih otočkov, ki so privlačni predvsem zato, ker niso tako turistično oblegani. Giudecco sem že omenil v zvezi z gradnjo gondol, poleg ladjedelnic pa so na otoku predvsem stanovanja in vile najpremožnejših meščanov. Na drugi strani Benetk je otok Sv. Mihaela (San Michele), imenovan tudi Otok smrti, s pokopališčem. San Michele obkrožite na poti na Murano, za Benetkami verjetno drugi najbolj znan arhipelag otočkov. Sprva je bil Murano ribiški in solinarski otok, steklarji pa so živeli na otoku Benetke. Ker je njihova obrt predstavljala veliko požarno nevarnost, so se morali v 13. stoletju preseliti prek vode. Značilno muransko steklo je prineslo steklarjem veliko slavo, pa tudi težavo – niso smeli zapustiti Beneške republike. Le redki so res uspešno prebegnili, nekateri celo do Nizozemske ali v Anglijo.
Če je Murano skoraj tako oblegan kot Benetke, je manjši otok podobnega imena, Burano, bistveno bolj umirjen. Nič čudnega, saj vožnja z vaporettom traja kar 40 minut. Vseeno je idealen za tiste, ki imajo več časa ali če se v Benetke podajajo drugič ali tretjič. Otok je med 16. in 18. stoletjem slovel po čipkah, ki so jih prodajali po vsej Evropi, danes pa je zanimiv zaradi živo obarvanih pročelij hiš. Buranov bližnji sosed Torcello je bil do 10. stoletja celo pomembnejši od Benetk, kasneje pa so se prebivalci odselili in danes ima samo še 20 prebivalcev.
Tudi Benetke so v središču sveta
Ko se pogovarjam z ljudmi, ki nimajo pojma, kje bi lahko bila Slovenija, jim vedno omenim, da imam do Benetk le dobri dve uri vožnje, kar izzove skoraj zavistne poglede. Nič čudnega, sicer majhno mesto namreč poznajo praktično vsi Zemljani. V vseh izborih najbolj romantičnih mest na svetu kotirajo Benetke zelo visoko. Pa je v od turistov obleganem mestu, ki na trenutke prej kot na kraj bleščeče bogate zgodovine, spominja na odlično urejen zabaviščni park, sploh mogoče govoriti o romantiki? Vsekakor, le pravi trenutek in manj oblegane kotičke je treba poiskati. Pozna jesen ali zgodnja pomlad sta za obisk Benetk idealna letna časa. Le v času Beneškega karnevala, ki se dogaja v februarju, se vse postavi na glavo. Sicer se Benetk na hitro naužijete v enem dnevu, da bi lahko v mestu zares uživali in skočili še na otočka Murano in Burano, pa si bo potrebno vzeti še kakšen dan.
Preberite tudi prvi del o Benetkah.
