Mislim, torej vem!?

Tisti bolj iznajdljivi ste morda poiskali kakšen zvit odgovor, tako da ste bili pač odrešeni dejstva, da morate nekaj reči, drugi ste morda molčali. Večina se nas v takšni situaciji ne počuti dobro. Radi poznamo vse odgovore, radi blestimo s svojo modrostjo, ki jo trosimo naokoli.

Ali ste se kdaj vprašali, da je morda situacija, ko nekaj ne vemo in se pri tem ne počutimo slabo lahko odrešilna? Vsekakakor je to izziv za marsikoga.

Katie Byron, meni zelo ljuba avtorica, pravi: " Ne vem" je moja najljubša drža.

Ko prebiram bloge na internetu, pa tudi na Facebooku, opažam, da smo ljudje zelo občutljivi na komentarje svojih izjav. Napišemo, da mislimo tako in tako …in potem pride nekdo, ki reče … jaz pa mislim drugače … Potem se spet tisti prvi trudi razlagati, zakaj on tako misli, itd. Iz besed se da velikokrat razbrati , da se ne strinjamo in da nam to ni prav. Všeč nam je, dokler se nekdo strinja ali pa vsaj delno strinja. Angleška beseda arguement, ki jo v slovenskem jeziku prevajamo kot argument, vsebuje tudi besedo argue, ki pa pomeni prepirati se. Ali res potrebujemo v življenju biti ali tožilec ali obramba, večina pa si želi biti sodnik, ker če to nismo, smo »brez hrbtenice«?

Starejši bolje vedo, kaj je prav
Še posebej se želja po razkazovanju mišic modrosti pokaže, ko imaš odraščajoče otroke in jih imaš na nek način še vedno za otroke. Zato jim “moraš” svetovati, ker ti si pač za to na tem svetu. In svetuješ jim v dobri veri, da imaš prav in da je to najboljše zanje v tistem trenutku. Vsake toliko časa te presenetijo, ko ti povedo njihovo mnenje, ki je še kako zrelo in odraslo, morda boljše kot tvoje ali pa tudi ne, vsekakor drugačno. In hitro imamo ogenj v strehi. Marsikdo se skrije za ogrado vzgoje, za katero smo sicer starši odgovorni, pa vendar gre morda za to, da ne želimo priznati, da ne vemo ali pa da ima nasprotna stranka, v tem primeru otrok, prav.

Če imaš vedno odgovor, izpadeš bolje v očeh drugih
Prav zanimivo je poslušati, kako so ljudje prepričani v svoj prav. Kar je tudi pozitivno, saj nam daje samozavest. Lahko pa je tudi negativno, boleče. Npr. da verjamete v to, da je življenje nepravično, da je smrt žalostna, da si nekaj morate zapomniti, da ne smete narediti napake…Kakšne dokaze imate, da je res tisto, v kar verjamete? Kaj vam takšna »vera« prinese, kako se ob tem počutite?

Bil je tako prikupno zmeden …
… da sem zato ljubila ga … je prepevala Irena Kohont. Fantje in moški pa bi dali vse, da bi delovali samozavestno in prepričljivo. Sem tehtnica po horoskopu in velikokrat se znajdem v položaju, da niham med eno in drugo možnostjo. To mi včasih daje občutek nesigurnosti, po drugi strani pa vem, da je ta moja občasna zmedenost zame tudi koristna, saj me pri kakšni odločitvi tudi upočasni, kjer bi prevelika hitrost lahko bila usodna.

Rekreativno pritoževanje
Ko v medijih slišimo “politiki so skorumpirani” ali pa “zdravniki so nesposobni”…, smo hitro pripravljeni za ceno večje priljubljenosti potegniti s širšo ljudsko množico in zapeti v isti rog. Ampak kaj res o vemo o politikih, koliko jih poznamo, kako vemo, da sprejemajo kuverte, koliko zdravnikov nam je že kaj takega naredilo, da bi lahko rekli, da so nesposobni!? Razumem, da občasno potrebujemo rekreativno pritoževanje, saj gre za nekaj, kar te morda malo sprošča. Drugo pa je, da dneve živimo v takem razpoloženju, obkroženi z ljudmi, ki tako razmišljajo. To sigurno ni dobro za nas in konec dneva se bomo počutili kaj klavrno.

Rešitev?
Če bi vam po takšnem razmišljanju ponudila rešitev, bi na ta način demantirala samo sebe. Rešitev poznate vi, kaj je prav, veste vi. Dokler svojih pogledov ne vsiljujemo in dokler nas nekdo ne vpraša za naše mnenje, toliko časa imamo prav. Prav tako nam ni treba vsega vedeti! Kdo je že rekel: Vem, da ne vem!?