Vprašanje
Sem fant, star 26 let in pol. Imam starejšega brata. Oče je policaj in precej groba in brezčutna oseba. Zato je pa mati toliko bolj zaščitniška, posebno do mene. Brat se je hitro poročil in odselil, mati pa je vse upe položila vame. To je hudo breme, ki sem ga do sedaj nekako zmogel. Ves čas sem bil odličnjak, fakulteto sem zaključil med prvimi in kmalu tudi magistriral. Sedaj delam doktorat. Preživljam se že nekaj časa sam. Za mamo sem popoln in zažari že, ko me vidi. Ker še živim pri njej, ima veliko oblast nad mano.
Zataknilo se je tam, kjer si nihče ne bi mislil, namreč pri dekletih. Oziroma fantih. Mati mi je že nekajkrat pripravila zmenek s kakšnim dekletom, mene pa ob njih kar zmrazi. Še v njihovi bližini mi je zoprno. Ne bom ovinkaril: všeč so mi moški, pogumni, močni, pametni. Mati je globoko verna in bi jo taka novica uničila, dobesedno pokopala. Zame je to huda stiska. Mati je opazila, da sem zamišljen in potrt in me je poslala k psihiatru. Seveda sem mu lagal in zaključil je, da sem depresiven. Ker zdravila niso mogla pomagati, mi je omenil bolnišnico. Bredem globlje in globlje. Moj skrivni partner mi je predlagal, da skupaj stopiva do psihiatra in začneva reševati zadevo. Mene pa muči, da bi resnica o meni prišla na dan, bolj natančno na ušesa moji mami. Riko
Odgovor
Začniva z vašim odnosom do staršev. Očeta skoraj ne omenjate, pa vendar morate pomisliti tudi na možnost, da bi vas on mogoče razumel in pomagal prebroditi stisko, ki vas navdaja zadi matere.
Premislite še, koliko sta si blizu z bratom in koliko vam on lahko omogoči in olajša razgovor s starši. Ostane vam tudi možnost, da se najprej odkrito pomenite samo z mamo. Mogoče se lažje izražate pisno in lahko uvod v osebni razgovor naredite na ta način. Če je mati tako zelo občutljiva, jo lahko počasneje pripravljate na dejstvo, da ste homoseksualec, vendar brez odkrite besede ne bo šlo. Ali ne bi z vašim partnerjem mogoče raje kot k psihiatru šla na obisk k vam domov? Psihiatru seveda hitro odkrito povejte, za kaj gre. Prepričana sem, da vam bo pomagal prebroditi vaše hude občutke krivde, pričakovanja vas samih in vaše okolice pa spraviti v realne okvire. Zdravniku res ni potrebno lagati, sami ste občutili, kam pripelje zavajanje. Mislim pa, da si bo tudi on oddahnil, ko bosta stvari razčistila, saj verjetno že sedaj sluti, da je nekaj drugače.
Odnos do homoseksualnih ljudi je v naši družbi v glavnem zelo dober, najdete pa tudi skupine in ljudi, ki pravijo, da je homoseksualnost suha veja na drevesu življenja. Vprašati se morate, kakšen je vaš osebni odnos do tega: ga sprejemate ali pa se vam mogoče zdi družbeno nesprejemljiv? Kako mislite v bodoče živeti: tajiti ali priznati nekaj, zaradi česar vam res ni potrebno biti nerodno, vsaj pred večino ljudi ne.
Reakcijo vaših sorodnikov pa morate pričakovati. Kakršnakoli že bo, boste le z odkrito besedo lahko svobodno zadihali. Ne bo več skrivanja, sprenevedanja, nelagodja. Vso moč in sposobnosti boste lahko posvetili temu, kar vas veseli.
