Takrat se nisem ukvarjal z njegovo komercialno vrednostjo. Nisem se spraševal kdo v Božiču išče poslovne interese ali kako čas praznovanj vpliva na tiste, ki niso imeli takšnih materialnih pogojev kot jaz in večina mojih prijateljev. Bil sem med tistimi srečneži, ki so 25. decembra pod smrekico, postavljeno le nekaj dni pred tem, s širokim nasmehom odpirali darila.
Vseeno pa se, ko se vračam nazaj, v prvi vrsti ne spominjam daril, novih igrač in kopičenja sladkarij. Vse to je nekako v drugem planu. Spominjam se predvsem topline, ljubezni in neke posebne povezanosti med člani naše družine.
V spomin prikličem dedka, ki je bil v tem času vedno posebno dobre volje. Ob večerih mi je iz naslonjača govoril zgodbe o dobrih škratih, ter snežnih vilah, bral mi je Božično zgodbo in s staro pipo v ustih pripovedoval o večnih bitkah med dobrim in zlim. Jaz pa sem sedel, včasih na tleh, drugič v njegovem naročju, ter požiral vsako izrečeno besedo. Vedno sem želel postati kot on. Moder, preudaren in prijazen.
Misli se mi vračajo tudi k babici. Spominjam se vonja sveže pečenih piškotov, ki je v prazničnih dneh vedno napolnil njeno staro stanovanje. Kako radi smo jo imeli otroci. Njo in njene piškote. Ljubezen pa se je na zadnji dan starega leta še dodatno okrepila. Takrat je tradicionalno pekla svojo orehovo potico. Še danes se mi pocedijo sline, ko se spomnim, kako smo to isto potico napadli po kosilu, ki ga je za svojo družino pripravila babica vsako leto na 1.januarja.
Ne glede na to kje smo to leto silvestrovali, smo se vnukinje in vnuki, bratranci in sestrične, tete, strici, sinovi in hčere, na prvi dan novega leta redno vračali ‘domov’ – k babici in dedku. Tam smo premlevali uspehe in padce preteklega leta ter hkrati govorili o podvigih in načrtih, ki jih bomo uresničili v prihajajočem letu. To je bil čas, ko smo lahko sanjali in svoje sanje delili s tistimi, ki so nam najbližje. Da, to je tisto, česar se spominjam, ko pomislim na božično-novoletni čas. Vse ostalo je zgolj nepotreben kič. Če obstaja čas namenjen zbliževanju generacij, potem je to gotovo december – vsaj v naši družini je bilo vedno tako.
Danes babice in dedka žal ni več med nami. To pa ne pomeni, da je praznični duh, ki sta nam ga vsako leto pričarala, pozabljen ali preživet. Novoletna kosila sedaj pripravlja moja mama. In kot nekoč babica, tudi ona peče odlične piškote.
Da bi bila slika popolna, jo ima njen mali vnuk prav tako rad, kot sem imel jaz rad svojo babico ali dedka in zato sem prepričan, da se bo čez mnogo let tudi on z veseljem spominjal praznikov, ki jih je v naročju svoje družine preživljal kot otrok. Takrat bom morda tudi jaz, star in siv, iz strganega naslonjača svojim vnukom in vnukinjam prebiral davno pozabljene zgodbe o dobrih škratih, snežnih vilah in večnih bitkah med dobrim in zlim…
