Četudi se naši in predvsem njihovi politiki obnašajo kot mali jezni otroci v premajhnem peskovniku in ne uredijo zadev, ki jezijo popolnoma vse »normalne prebivalce obeh držav« (meja, še posebej tista v Piranskem zalivu, Ljubljanska banka, jedrska elektrarna Krško, tu in tam kakšno nagajanje s čudnim »okoljevarstvenim predpisom«, čim hitrejši izgon naših gospodarstvenikov iz »lepe naše« – Viator Vektor za neko podjetje pri Zadru in Terme Čatež na otoku Hvaru -, dokaj smešna zafrkancija v stilu »hahaha in to je vaš predsednik«, predrage potapljaške in ribiške sezonske karte, »čista zajebancija« s prijavljanjem ljudi na jadrnicah in jahtah, rušenje »črnih« vikendaških hišic – predvsem na Viru in v bližnji Istri -), statistične številke govorijo v prid temu, da Slovenci kljub vsemu najraje obiskujemo najbližje tuje (Hrvati bi rekli – tudi najlepše) morje.
Pa tudi, zakaj pa ne? Ste imeli kakšno slabo izkušnjo zaradi kakšnega nacionalnega »kelnerskega prepotentneža«, ki nam zna dodobra zagreniti osvežilno kosilo ali romantično večerjo na obali modrega morja? Pa saj je teh ljudi, ki težijo na nacionalni osnovi ali pa preprosto »iz čistega miru« sovražijo Slovenceljne, vse manj, pa tudi dokaj pametni in bogati Hrvati, povečini lastniki gostinskih objektov, jih prav po diplomatsko umaknejo iz »kriznih žarišč«.
Bolj moteče, vsaj meni osebno, so njihove cene. Pa niso drage nočitve, niti hoteli (z malo truda najdeš ugodno nastanitev za malo denarja), bolj mi gredo na živce njihove pretirano visoke cene po gostilnah, včasih tudi po barih. Njihova morska hrana je tako nesramno draga, da mi gre to zares na živce! Saj morajo plavajoče zrezke samo iz vode potegnit’ … Pa tudi kakšna »navadna hrana« kot so pice, zrezki ali klobase, krompir ali riž, solate in vsa ostala prehrambena klasika je v večini primerov precenjena, zasoljena v ceni.
Zato ne čudi, da se, za razliko od drugih turističnih velesil (npr. Grčija, Turčija, Tajska, Španija), na hrvaški obali dokaj majhen odstotek turistov prehranjuje po gostilnah (najraje si slovenski turisti sami pripravljamo hrano – ki jo v veliki večini, tako kot Madžari, Slovaki in Čehi, še pripeljemo s seboj iz domovine -, ali pa enostavno zakupimo kakšne polnopenzionske hotelske pakete). Zaradi odiranja gostincev niti ne razmišljamo, da bi se ob večerih brezskrbno zasidrali v eni izmed »konob« in tam ob jedači in pijači razigrano dočakali polnoč, mogoče tudi jutro.
Zato nismo presenečeni, ko ob večerih vidimo trume družinskih turistov, ki brezciljno in obupano tavajo po mestu; dolgčas jim je – to je pa drug velik problem, da se nič posebnega ne dogaja, pač ni prireditev, ničesar skorajda razen uličnih prodajalcev -, ki se hkrati bojijo, da bi postali (znova) lačni, ker »toliko« denarja za hrano v gostilni pač niso pripravljeni odšteti. V takšnih primerih so potem veseli predvsem albanski slaščičarji, ki služijo vsaj s prodajanjem kepic sladoleda.
Pa kaj je potem, ob vsej tej kritiki, sploh tako privlačnega na tem hrvaškem morju? Pomagajmo si z besedami medijskega velikana, National Geographica, kjer so zapisali, da lahko na hrvaški strani Jadrana pričakujemo čudovito obalo, še dokaj neodkrite otoke (ima 79 večjih in 525 manjših), polne miru, s čudovito naravo, našli bomo tudi staro kulturo, čudovita stara mesta (z Dubrovnikom na čelu) in prijazne ljudi. S takšnim mnenjem se strinja tudi ameriški Forbes, ki je Hvar letos uvrstil na listo enega izmed najbolj seksi (ja, prav ste prebrali) otokov na svetu. Zapisali so: “Tam vlada idila. Našli boste prekrasne plaže, smokve, olive, rožmarin, »lavando« in sonce.” In katere so še ostale hrvaške destinacije, ki bodo najbolj oblegane s četami tujih turistov. Turistične agencije so sporočile, da imajo največ rezervacij za že omenjeni Hvar, Rab, Crikvenico, Dubrovnik in Brač.
In kam se bo poleti za kakšen teden izgubil avtor prispevka? Po avtocesti bo zdrvel proti Zadru, se naprej napotil »na svoj majhen otoček, v svojo majhno vasico, k svojemu prijaznemu lastniku apartmaja (včasih se ga tudi napijeva skupaj), s knjigo pod svojo senco na obali ter svoji kelnerci z največjim uživaškim glasom v čisti slovenščini, popolnoma brez strahu, zaklical: »Pivo, prosim. Laško.«
