Preberite tudi prvi del o Kölnu.
Italijan v nemškem mestu s francoskim imenom
V časih okrog 18. stoletja je bila francoščina med diplomati in plemstvom najbolj cenjen jezik, zato se je mesta oprijelo francosko ime Cologne. Finim navadam plemstva in smislu za estetiko navkljub pa so ljudje v tistih časih, naravnost povedano, smrdeli. Ker se niso umivali. O tem pojavu si lahko zelo nazorno in naturalistično preberete v romanu Parfum Patricka Süskinda. Tržno nišo so kmalu izkoristili izdelovalci dišav, med njimi tudi Giovanni Maria Farina, ki je v tistih časih prebival v Kölnu na Obenmarspforten 21.
Imel je redek talent, izjemno razvit čut za vonjave in arome, predvsem pa odlično idejo. Tako se je rodila dišava, ki je po iznajditeljevih besedah dišala kot italijansko pomladno jutru po dežju, pomaranče, limone, grenivke, in različni svetovi. Sliši se zapleteno, a njen diskreten vonj je odličen. Farina ni vodice poimenoval nič drugače kot Eau de Cologne, Kolonjska vodica. Ime so sčasoma povzeli za vse dišave s podobnim vonjem oziroma podobno koncentracijo aromatičnega ekstrakta, a original je kljub poskusom ponaredkov še vedno samo eden.
Če želite dišati podobno kot Napoleon in nebroj ostalega plemstva, lahko Kolonjsko vodico, pisano z veliko začetnico, kupite v še vedno mogočni Farinovi hiši, ki poleg trgovine ponuja še muzej. V hiši, kjer je dolgo potekala tudi proizvodnja Eau de Cologne, izvemo, da je Napoleon vsak dan porabil celo stekleničko! Vidimo pa tudi nekaj eksponatov, med njimi Farinovo razstavljivo omarico, ki jo je vlačil na potovanja po vsem svetu. Služila mu je za predstavitve njegovega produkta, ki so ga lahko najbolj petični kupili v posebnih stekleničkah.
Še više v nebo
Širše središče Kölna obdaja zeleni obroč, park, ki med drevesi skoraj skrije urbano okolico. Le mestni hrup delno prodre med zelenje. Na park sta skoraj naslonjeni stavbi, ki sta v novejši zgodovini s svojo višino prehiteli še vedno lepo in bogato okrancljano katedralo. Šele pred nekaj leti so pod zelenim gričem odprli MediaPark, poslovno-stanovanjski kompleks, kjer paradira nebotičnik Kölnturm. Pravzaprav je nekoliko nižji od katedrale, rešuje ga antena, ki njegovo skupno višino določi pri 165 metrih. Razgledišče je v 30. nadstropju od 43, kolikor jih stavba premore, zato menim, da se je bolj vredno povzpeti na zvonik katedrale. Kaj pa, če bi radi z višine videli katedralo? Potem pa le brž v Kölnturm, tam imajo vsaj dvigalo!
Daleč najvišji je telekomunikacijski stolp Colonius, ki z vrhom antene seže 266 metrov visoko, razgledna ploščad pa je na 166 metrih. A kaj, ko je zaradi zapletov z lastništvom restavracija zaprta! Tako vam za še en pogled na mesto s ptičje perspektive preostane stavba Kölntriangle, 103 metre visok nebotičnik na desnem bregu Rena. Stoji tako rekoč nasproti katedrale in nudi najlepši pogled na Altstadt, a le zakaj bi rinili tja, ko pa je razgled, resda ne s take višine, zelo dober tudi z brega reke.
Ljubitelji športa in čokolade
Če vas, tako kot je mene, na celi poti spremlja dež, se lahko rešite z muzeji, ki jih je v Kölnu nemalo. Dvojico, ki se tesno skupaj drži na trgu ob in za katedralo, sem že omenil, a najmlajšim verjetno ne bosta najbolj všeč. Bolj bodo uživali na rečnem pomolu, kjer tesno skupaj stojita Muzej čokolade (Schokoladenmuseum) in Nemški športni in olimpijski muzej (Deutsches Sport & Olympia Museum). V prvem boste o čokoladi izvedeli praktično vse: v pravi pravcati džungli se boste spoznali z različnimi vrstami kakavovcev in ostalih tropskih dreves, izvedeli boste, kako čokolado proizvajajo, občudovali boste čokoladno fontano in izvedeli vse o zgodovini in kultu čokolade. Na koncu lahko nekaj evrov zapravite za sladkarije ali se s pogledom na Ren posladkate v kavarni.
V sosednjem muzeju pa se lahko spoznate z zgodovino športa od antike pa vse do obdobja, ko je tudi v športu prevladal znanstveni pristop. Ne samo skozi fotografije in videoposnetke največjih tekmovalnih dosežkov, ampak tudi skozi tekmovalne rekvizite, kot je denimo zmagovalni Benettonov bolid Michaela Schumacherja.
V primeru boljšega vremena pa, kot ponavadi v velikih mestih, priporočam tudi kölnski živalski vrt. Ob bogati zbirki živalskih vrst, še posebej ponosni so na slonji park, deževni gozd, opice in na bogat akvarij s terarijem, je najbolje to, da se nahaja v neposredni bližini počivališča za avtodome, le kilometer oziroma eno postajo podzemne železnice stran.
Poldnevni obisk ali cel teden v Kölnu?
Za nekoliko slabši vtis o Kölnu je, bolj kot gradbišča na skoraj vsakem koraku, krivo slabo vreme, saj je vse tri dni deževalo, le redko pa se je za trenutek ali dva prikazalo tudi sonce. A tudi v slabem vremenu mesto nudi ogromno, o čemer se je najbolje pozanimati v Turističnem informativnem centru, kjer pa me je razočaralo, da nimajo praktično nobene zastonjske brošure, niti najpreprostejšega zemljevida. Za vse je potrebno plačati, je pa res, da tudi veliko dobite za vaš denar. Če boste prenočevali na omenjenem počivališču za avtodome ob Renu, vam iz prve roke svetujem, da ne varčujte pri vozovnici za javni prevoz – katedrala je dlje, kot bi si mislili. Najboljša rešitev pa je seveda kolo, bodisi iz lastnega boksa oziroma nosilca, bodisi iz ene od izposojevalnic koles, ki jih kar mrgoli. Manj zahtevni se bodo v Kölnu verjetno ustavili za en dan in pol, pri čemer je treba vedeti, da že samo obiska Museuma Ludwig in živalskega vrta vzameta po cel dan, tako da vam niti po tednu dni ne bo postalo dolgčas.
Preberite tudi prvi del o Kölnu.
