Rdeče češnje, debele, hrustljave, so kar same vabile… Najprej smo se jih do sitega najedli, nato smo jih nabrali še za ostale stanovalce, ki niso mogli z nami in so ostali v domu. Najbolj nas je privabila manjša češnja, ki nam je bila na dosegu rok. Gospod Matevž se je opogumil in na večji češnji splezal visoko v krošnjo, kjer so se skrivali najbolj sočni in rdeči sadeži. Ko je bila želja po češnjah potešena, smo sedli v hladno senco, se okrepčali z domačimi dobrotami, nazdravili z žlahtno kapljico in zapeli.
Vzdušje je bilo enkratno, družba razpoložena, zato se še enkrat zahvaljujemo naši Kseniji za gostoljubnost.
Dan poprej pa je v skupni jedilnici doma zadonelo po prelepih slovenskih otroških pesmih, ki so nam jih skupaj z vzgojiteljicami zapeli naši najmlajši, otroci iz enote vrtca Izvir ter Potoček. Po končanih nastopih so otroci zapeli še skupaj s stanovalci. V družbi otrok nam je vedno lepo, v času poletnih počitnic smo naše druženje končali, jeseni pa se zopet srečamo.
