Skozi leta ali celo desetletja napačnega hranjenja z mrtvo hrano se v debelem črevesu kopičijo toksične obloge starega blata, plast za plastjo. Ker je blato po uživanju ubite, industrijsko predelane ali toplotno razkuhane hrane zelo lepljivo (ima pozitivni električni naboj zaradi oddaje elektronov pri oksidaciji), dodobra oblepi stene črevesja.
Črevesje pa ima, kot vse živo v naravi, torej tudi presna rastlinska hrana, negativni električni naboj. Zato se le blato take hrane ne lepi na stene črevesja. Obloge na steni črevesja z leti naredijo precej debelo, trdno, zasušeno in skoraj nepredirno »novo« steno črevesja. Takšne debele, trdne obloge debelemu črevesu preprečujejo opravljati njegovo funkcijo črpanja nekaterih hranilnih snovi in predstavljajo trajen vir zastrupljanja. Spremljajoča težava kopičenja oblog je tudi popolno preoblikovanje oziroma raztegnitev sten debelega črevesa.
Zunanji premer z oblogami obremenjenega črevesa lahko doseže celo dva decimetra in pol. Notranji obseg pa lahko meri samo še 3 ali 4 centimetre. Kako naj v takšnem stanju debelo črevo sploh še opravlja svojo funkcijo? Zasušene obloge iz starega blata lahko tehtajo tudi do 10 kg. Dodatna težava zaradi njih so najrazličnejši zajedavci, ki se v njih zelo dobro počutijo, saj jih sploh ne opazimo.
Tako obloženo debelo črevo lahko povzroča najrazličnejša, tudi najtežja črevesna degenerativna obolenja, še posebej pri mesojedcih, in sicer zaradi gnitja v črevesnih divertiklih. Kako pa jih preprečimo, oziroma kako se obvarujemo lepljivega blata, ki se lepi na debelo črevo? Odgovor je preprost: z uživanjem presne ali čim manj predelane rastlinske hrane, ki ima poleg tega tudi veliko vlaknin – najboljših čistilcev črevesa. V pomoč so tudi kakovostni probiotiki in prebiotiki, dragocene začimbe in uživanje gline.
Če želimo, da se debelo črevo še hitreje znebi tanjših ali debelejših zasušenih oblog starega blata, mu moramo pomagati še z vodo. Te mu namreč kronično primanjkuje. Uporabimo lahko v prvi polovici 20. stoletja še precej razširjeno kurativno medicinsko prakso – klistir.
Tekočine za klistiranje, ki jih bomo s pomočjo cevke in sonde spustili v debelo črevo, bodo naravno zmehčale najbolj trdovratne zasušene obloge starega blata tudi v morebitnih divertiklih debelega črevesa, ki lahko povzročajo vnetja vseh organov, ki ležijo ob njih: rodil, sečil, jeter, trebušne slinavke in celo srca. Klistir je bil, kot že rečeno, precej uporabljana medicinska praksa pri vnetnih boleznih še v prvi polovici 20. stoletja, potem pa so jo izrinili farmacevtski antibiotiki in antipiretiki, ki so sicer res odpravljali simptome vnetij in vročino, niso pa odpravili njihovega primarnega vzroka – zastajajočih gnijočih strupenih oblog v debelem črevesu.
Zato tudi niso nenavadni pogosti recidivi vnetnih bolezni notranjih organov, ki ležijo ob debelem črevesu. Staro gnijoče strupeno blato lahko poleg tega povsem uniči črevesno floro (tako kot tudi močni antibiotiki) in tudi zdravje, ki je povsem odvisno od vsrkavanja nekaterih hranilnih snovi iz zaužite hrane.
S klistirjem še danes najučinkoviteje, predvsem pa najhitreje in brez vsakršnega zdravstvenega tveganja (v nasprotju s farmacevtskimi odvajali, ki imajo škodljive stranske učinke), odpravimo zastajanje blata v debelem črevesu. Tako neposredno pomagamo tudi črevesni flori, da si opomore in začne opravljati svojo funkcijo. Odpravimo lahko celo divertikle.
Naravna higiena priporoča, da začnemo predvsem vnetne, pa tudi kronične degenerativne bolezni, odpravljati prav tam, od koder so najverjetneje prišle – iz s starim blatom onesnaženega, obloženega debelega črevesa.
Strupenost njegovih oblog je notranja okoljska težava telesa vsakega civiliziranega človeka, ki se prehranjuje z mrtvo, toplotno obdelano ali industrijsko predelano hrano, tako kot so onesnaženi okolje in podnebne spremembe zunanja okoljska težava civilizacije. Civilizaciji lahko rečemo tudi hudo barbarstvo, tako nad telesom kot okoljem v celoti. Znanstveni in tehnološki napredek tako tej civilizaciji uspešno krči pot k samouničenju.
Klistir lahko s pridom uporabljamo tudi pri zaprtosti, ki je skoraj neizogibna posledica uživanja prečiščene in predelane hrane, ter pri dehidriranosti organizma. Na celični ravni je večina sodobno živečih zahodnjakov hudo dehidriranih, zato skuša telo manjkajočo vodo vsrkati iz blata v debelem črevesu. Tako to postane pretrdo in oblikuje trdovratne črevesne obloge.
Klistir lahko uporabljamo tudi pri akutnih vnetnih, tudi prehladnih boleznih z vročino, pa tudi kot pomoč pri degenerativnih kroničnih boleznih srca in ožilja, pri artritisu, še posebej učinkovit pa je pri alergijah in drugih kožnih boleznih, pa tudi pri vseh s stresom pogojenih zdravstvenih težavah.
Po klistirju se počutimo prenovljene. Voda, ki jo vnesemo v črevo, zmehča stare zasušene obloge blata, tako da jih zlahka in brez bolečin izločimo. Tako preprosto, naravno, hitro in poceni odpravimo nevarno leglo virusov, patogenih bakterij in celo morebitnih zajedavcev.