Veseli december?

December je tukaj, med nami. Za večino ljudi čudovit mesec obdarovanja in praznovanj, mesec, ko si vzamemo čas za bližnje, mesec za družino, partnerja in otroke. Kako je potem mogoče, da statistika pravi, da je v decembru največ ljudi – depresivnih? Zakaj se v decembru poveča število samomorov?

Preprosto, ker je december lep le, če ga lahko z nekom deliš. Ker so prazniki praznični le takrat, ko so ob tebi tvoji dragi, ko lahko z njimi deliš svojo ljubezen. A na svetu so tudi ljudje, ki nimajo nikogar. Ne gre le za ostarele, bolne, mogoče berače na cesti in vse tiste, ki jih je družba izločila. Najbolj sami so decembra – samski. Čeprav mogoče poslovno uspešni ljudje, ljudje z dovolj znancev in denarja, ljudje, ki jih vsak dan srečujemo vesele in nasmejane, a hkrati ljudje, katerih nasmeh na obrazu izgine v trenutku, ko za seboj zaprejo vrata svojega doma.

Ste kdaj pomislili, kako se počuti vaš sodelavec, ko pride domov? Ste pomislili, da se vaš šef mogoče znaša nad vami le zato, ker vam zavida? Ker greste domov v topel objem, on pa ostane – sam?

Ali ste mogoče sami eni od tistih, ki še kako dobro vedo, kako prazen zna biti večer, kako hladna postelja, ko ni nikogar, s komer bi jo delili? Priznajte, kolikokrat ste ostali predolgo v službi, pa ne zaradi preveč dela, ampak enostavno zato, ker niste želeli sami domov? In sedaj so tukaj prazniki. Dolgi dnevi brez dela, brez družbe in znancev naokoli, vi pa sami, z vsemi svojim težavami in vso praznino, ki je ne zapolnita ne računalnik in ne televizija!?

Samo brez panike! In predvsem – ne zapirajte se med štiri stene. Ne boli, če se človek kdaj sam sprehodi po praznično okrašenem mestu, ne škodi, če si na stojnici privošči kozarec kuhanega vina ali mogoče pest pravkar pečenih kostanjev. Prosti dnevi v decembru so kot nalašč za obisk kina, ogled muzeja, skok v savno se neskončno prileže, poležavanje ob katerem od bazenov še bolj.

Ne mislite, da ste edini, ki v decembru beži pred svetom. Niti niste edini, ki zavida tople objeme in skupne večere. Kdo ve, mogoče pa prav ob kuhanem vinu srečate človeka, s katerim boste spregovorili nekaj besed, mogoče ob bazenu naletite na zanimivega znanca, mogoče vam sprehod po mestu na pot pripelje novo poznanstvo.

Seveda ne gre pričakovati čudeža. Ne stopite na ulico s prevelikimi pričakovanji, ne pričakujte, da vam bo direktno pred noge padel sanjski partner, ki vas bo še pred božičnim večerom zaprosil za roko. Bodite odprti za malenkosti. Malenkosti so tiste, ki delajo življenje lepše, malenkosti so tisto, za kar bi v decembrskih dneh morali biti hvaležni.

Ljudje smo včasih (ali kar prepogosto) preveč lakomni. Pričakujemo in želimo ogromno, čakamo čudeže, ki se običajno ne zgodijo in v slepem pričakovanju nečesa tako zelo posebnega, kot smo mi sami, spregledamo vse, kar je okoli nas mogoče majhno, a neskončno lepo.

Ko si enkrat v življenju vzamemo čas, ko malce opustimo divji ritem svojega delovnika, opazimo, da so okoli nas ljudje in stvari, ki nas osrečujejo, takrat v nasmehu branjevke na tržnici ali klepetu z naključnim mimoidočim najdemo več, kot mogoče v človeku, s katerim smo živeli (pre)več let. In ko smo sposobni videti majhne stvari, takrat šele dovolimo večjim, da se zgodijo. Saj veste – iz majhnega zrase veliko.

Naj bo letošnji december čas majhnih radosti tudi za vas. Ni nujno, da radosti le iščete, lahko jih tudi – podarite. Ste že kdaj osrečili koga, kar tako, čisto brez razloga? Mogoče je čas, da poskusite. Občutek, ko nekoga osrečiš, se namreč ne more primerjati s tistim, ko nekdo osreči tebe. Čar življenja, sploh pa decembra, je predvsem v – dajanju. Drugim in sebi.

Podarite si nasmeh, podarite si sprehod, podarite si večer v savni. Pokličite prijatelja, ki ga že dolgo niste videli, obiščite sorodnika, ki ga pogrešate. Ne škodi in ne boli. Predvsem pa – osrečuje. In srečni ljudje, ljudje z nasmehom na obrazu so tisti, ki jim osamljeni decembra najbolj zavidajo. Ste se kdaj vprašali, kaj je v resnici tem ljudem narisalo nasmeh na obraz? Kaj pa, če kar oni sami?