Zgodba bolnice, ki je prebolela raka na debelem črevesu

Kaj lahko poje in česa ne sme, še najbolj zanimivi pa so bili pogovori, kaj vse se mu lahko zgodi in kaj mu je verjetno zdravnik zamolčal. Revež je imel težave s hemeroidi, našli pa so mu tudi polipe, ki so jih izrezali. Čeprav mu je zdravnik zatrdil, da ni nobene nevarnosti, mu oče ni verjel poponoma. Že sama beseda rak mu je domišljijo napolnila z grozo pred mogočimi dogodki in besede nezaupanja so bile velikokrat na dnevnem redu. Ti dogodki so mi še veliko bolj hodili pred oči, ko sem sama kot vkopana poslušala zelo podobno razlago svoje zdravnice, ki me je preventivno napotila na pregled črevesa. Dopolnila sem šestdeseto leto.

Rektoskopijo sem preživela, o kolonoskopiji pa ne bi izgubljala besed. Neprijeten pregled, kar se da. Čeravno sem se tolažila, da zdravnik, ki pregleduje »riti« ni tako zelo občutljiv kot sem bila sama. Malo sem stisnila zobe, pa je kar šlo. No, očetova zgodba se je nekoliko ponovila tudi v mojem življenju. Našli so polipe, ki so kar sumljivo izgledali, še posebno eden, ki je krvavel. Izvidi so pokazali, da je večina negativnih, preglavice pa je delal krvaveči. Diagnoza me šokirala. Kar naenkrat sem imela raka. Tolažila me je misel, da še ni napredoval. Pa vendar, beseda je bila izgovorjena!

rak1

Vsi črni scenariji iz otroštva in mladosti so se vrnili v sedanjost. Premlevale sem besede in svoja dejanja, občutek krivde se je večal, pa tudi strah pred smrtjo. Prednost je že bila, da so bili vsi moji otroci že odrasli in samostojni, vendar kaj pa veselje z vnuki. Močno sem si obljubila, če seveda preživim, da spremenim odnos do sebe, da bom drugače, bolj zdravo jedla, če bo treba grem tudi na post, da bom začela z vsakodnevnim gibanjem, se vpisala v tretjo življenjsko univerzo. Res sem se oprijemala slamice, ampak umreti nisem hotela!

Nekoliko pomirjena sem bila na dan operacije. Nekako že vdana v usodo. Če umrem pa umrem, sem si mislila. Tudi medicinske sestre in zdravniki okoli mene so bili prijazni, mirni in ta mir je bil nalezljiv. Mogoče pa ni tako hudo. Vse bo dobro so mi odzvanjale besede anesteziologinje, ko sem tonila v spanec na operacijski mizi.

Operacija je minila brez zapletov, nekoliko omotična sem bila, malo pa mi je bilo tudi slabo. Težko sem prenašala obiske, saj sem imela dosti dela sama s seboj.

rak2

Strah sem premagovala s kovanjem načrtov za prihodnost. Nekoliko odleglo mi je po zagotovilu zdravnika, da je vse v redu in da so izrezali sumljivi polip in le malo črevesja. Še zaceli naj se, pa bo vse v redu. Še najbolj od vsega me je bolela rana na trebuhu.

Danes, že nekaj let po operaciji, se počutim živa in zdrava. Preživela sem in res nekoliko spremenila svoj način življenja. Predvsem prehrano, ki je veliko bolj živa kot so pili pohani zrezki z veliko francoske solate, pa mastne jedi sredi zime. Tem užitkom sem se kar odpovedala, uredila se mi je prebava, počutim se lažjo in tudi nekatere težave s kožo so minile. Včasih me še popade strah pred smrtjo, ko z grozo pričakujem in si predstavljam, kako sovražni polipi bijejo kakšno bitko proti meni. No, pa ga preženem z dolgim sprehodom z mojo šestnajstletno vnukinjo, ki mi hiti zasanjano razlagati, kateri fant v razredu ji je najbolj všeč in kako jo tastari ne razumejo.

Ob takih trenutkih sem hvaležna pokojnemu očetu, da je naglas govoril o svojih težavah. Da sem ob podobnih znakih sama hitro odreagirala. Če ne bi, ne bi poslušala tegale žlobudranja…..

hisni_zdravniklogo

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.