Emancipacija in smrt moškega ega

V kolikor bi lahko zavrteli čas nazaj in z varne distance spremljali tekmo med spoloma od trenutka, ko je človek splezal z drevesa pa do danes, bi hitro ugotovili, da so ženske v zadnjih nekaj desetletjih napravile neverjetni delni rezultat.

Od prvega vala feminizma, ki je zahodno družbo zajel v 60ih in 70ih letih pa do danes, so ženske v boju za svoje pravice storile kvantni skok. Tradicionalni okviri togih pravil igre, ki se stoletja niso spreminjala, so se porušili v nekaj desetletjih in pustili ogromno manevrskega prostora za oblikovanje novih razmerij. Slednja temeljijo na enakosti in enakopravnosti, kar je povzročilo rojstvo sodobne emancipirane ženske.

Seveda bi se bilo naivno zaleteti z izjavo, da sta danes v zahodni družbi spola povsem izenačena, kajti večina statističnih kazalcev še vedno kaže v drugo smer. Kljub temu se zdi, da so se vrata za prodor žensk z visokimi poslovnimi ali političnimi ambicijami na široko odprla, skozi njih pa že vstopa vedno več posameznic, ki svojo usodo kroji povsem neodvisno od moškega.

Ne, sodobne ženske ob sebi ne potrebujejo moškega. Vsaj ne v davno preživetem smislu zaščitnika in skrbnika. Ko se podajo v razmerje, vanj vstopajo kot enakovredni partner, njihova vloga v partnerski zvezi pa nikakor ni omejena s tradicionalnimi vrednotami materinstva in dela v gospodinjstvu kot edinega pravega načina samopotrditve.

Kaj pa s(m)o v tem času počeli pripadniki nasprotnega spola? Mi, ki smo toliko let nepravično in na osnovi fizične nadvlade držali vse karte v svojih tokah? Če so ženske končno začele oblačiti hlače, se zdi, da vse več moških ostaja brez njih. Čez življenje se sprehodijo v spodnjicah, nepripravljeni na izzive, ki jih prinaša svet.

Izgleda, kot da se je nekje v evoluciji zahodnega moškega izgubil tisti primarni instinkt, ki je v nas budil lovca in skrbnika, ‘providerja’ ki bo nase prevzel odgovornost za preživetje svoje družine. Je možno kako drugače razložiti generacijo apatičnih, neambicioznih moških, ki capljajo po svetu večinoma brez volje in vizije? Govorim seveda o vse večjem številu moških, ki globoko v dvajsetih ali celo tridesetih živijo na račun staršev, brez želje po osamosvojitvi in vzpostavitvi samostojnega življenja z lastnim gospodinjstvom. Vsak od nas pozna nekaj večnih študentov, ki večino dneva preležijo pred televizijo in/ali računalnikom, vrhunec življenja pa jim pomeni žuranje ob koncu tedna. Ali ti ljudje kadarkoli odrastejo?

Opisani predstavniki moškega spola večinoma živijo z danes na jutri. Ne storijo premika, ker se bojijo, da bi s tem izgubili prirojene privilegije – udobje, varnost in zavetje. Bojijo se odgovornosti in spoprijemanja z vsemi težavami, ki jih prinaša življenje v svetu odraslih. Zato ostajajo otroci. Nekateri za vedno. Kot taki pogosto ne dosežejo čustvene zrelosti in niso sposobni vstopati v resna razmerja. Njihovo ljubezensko življenje je v najboljšem primeru omejeno na občasne romance, ki ne prinašajo odgovornosti trajne zveze.

Ko človek opazuje družbene premike in spremembe v razmerju moči – na eni strani vzpon poslovne in samostojne ženske, na drugi vse več apatičnih moških – se slej ko prej mora vprašati, če sta ta dva pojava tako ali drugače povezana.

Je možno, da je emancipacija ženske postopoma pripeljala do padca odgovornega in samozavestnega moškega? Do neke mere gotovo. Moški ego je bil hitro postavljen pred dejstvo: v partnerskem razmerju moški ni več nosilec absolutne moči, temveč enakovredni partner. Kariera in z njo gospodarjenje z denarjem je postala tudi njena domena, žena pa je s tem postala finančno povsem neodvisna.

To pa ni bil zadnji udarec. Emancipacija vključuje tudi seksualno svobodo – avtonomno pravico do svojega telesa in svobodno menjavo spolnih partnerjev. Seks kot šport ni več ekskluzivna pravica moškega spola. Ženske, ki znajo poskrbeti za svoje (tudi seksualne) potrebe, tako ne morejo biti več premočrtno ožigosane in zaničevane, temveč postajajo protagonistke novih družbenih razmer, v večini moških pa zbujajo strahospoštovanje. Tu gre v prvi vrsti za strah pred nezmožnostjo potešitve takšne ženske, kar bi bil še zadnji udarec v krsti moškega ega.

Ženska, ki ve kaj hoče in si je to pripravljena vzeti, namreč ne prenese slabičev. Prav slabiči pa so na drugi strani tisti, ki ne prenesejo nje – zaradi strahu, da jim bo vzela še poslednji košček tistega, česar si nikoli niso zares zaslužili.