Vprašanje:
Moje življenje se je zapletlo po smrti moža. Ostala sem sama. Otroka sta odrasla in že nekaj časa vsak na svojem. Od mene sta precej oddaljena, tako da se redko videvamo.
Ko je bil mož še živ, sva imela precej družbe. Potem so nekateri pomrli, drugi so tako bolni, da so samo okoli zdravnikov. Jaz pa sem pri svojih šestdesetih letih zdrava in bi še marsikaj lahko naredila. Ker pa sem že upokojena, mi v službo ni treba več hoditi. Pokojnino imam kar solidno, sploh sem finančno preskrbljena.
Od moževe smrti so minila štiri leta. Žalovala sem in odžalovala, sprejela sem, da tako mora biti. Pred kakim mesecem pa me je pograbil neznanski strah. Vsega sem se začela bati. Čutila sem potrebo, da imam koga ob sebi, po drugi strani pa sem imela grozen odpor do ljudi. Razmišljala sem, če imam sploh kakega prijatelja na tem svetu. Ko jim nisem bila več koristna, so me kar pozabili. Neka prijateljica se me je v družbi začela ogibati, češ, kaj boš ti, vdova, med nami boljšimi. Druga je tako ljubosumna, da ajfra na vse ženske, sedaj tudi name. Ena je bolehna, vendar tudi po svoje naduta in me ne pokliče, na moje klice se pa ne odziva.
Premišljala sem, kako naj si pomagam iz te groze, pa ne vidim prave poti. Prosim za kak uporaben nasvet. Tadeja
Odgovor:
Ko ostaneš sam, se marsikaj spremeni. Ne samo, da ob sebi nimate prijatelja in sogovornika, tudi soljudje spremenijo odnos. Na plan pride vsa ničevost in plitkost tistih, ki poznajo nekoga samo, ko ga lahko izkoriščajo ali ko se ga toliko bojijo, da ga zato sprejemajo v svojo družbo. Ko ni ne enega ne drugega, ves njihov primitivizem priplava na dan. Možno pa je, da ste se tudi vi obnašali negotovo in prestrašeno in jih na ta način le še spodbujali.
Torej, če sva odkriti, takih ljudi niti ne potrebujete ob sebi. To so tisti, ki v vas vzbujajo grozo, strah in odpor, ne da bi se tega sploh zavedali. Obstajajo pa tudi drugačni ljudje in sedaj je čas, da jih poiščete.
Nikar ne tarnajte in se ne smilite sama sebi. Seveda potrebujete najprej čas, da vse skupaj premislite in predelate v sebi dejstvo, da so časi za nekatere stvari v vašem življenju pač minili in da je čas za spremembo.
Ne navdušujem se nad tem, da bi stike z dosedanjo družbo povsem prekinili, le povsem jasno vam mora biti, kakšni ljudje so to in da njihova vloga v vašem življenju ni bistvena. Najlažje si boste novo družbo dobili s kakšno dejavnostjo, ki vas že sama po sebi zanima. Vključite se lahko v kakšno društvo ali pa v kakšen tečaj. Pozanimate se lahko za možnosti na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Kadar vas bodo spet popadli strah, groza in odpor do ljudi, vam svetujem gibanje v naravi, od hoje, kolesarjenja pa do plavanja in teka.
Veliko prednost imate, da ste zdravi. Lahko se lotite tudi kake povsem nove stvari, novega športa, izobraževanja, lahko kot prostovoljka pomagate takim, ki pomoč potrebujejo. Ampak vi sami sebe poznate in našli boste najboljšo rešitev zase. Počasi boste tudi dobili primerno družbo.
Vaša dva otroka, četudi daleč stran, sta tudi dve svetli zvezdi v vašem življenju in stiki z njima vam lahko prinesejo marsikakšen lep trenutek in lepo misel. Torej, če pogledava na vašo situacijo nekoliko bolj od daleč, imate veliko prednosti in možnosti za lep začetek. Za to, da bi obupavali in se bali, pa ste nekoliko prestari. Čas pred vami je čas za pogum.
Pozdravljeni! Že nekaj časa razmišljam, da bi tudi vi v ZLATIH LETIH uvedli rubriko ZMENKI za nas starejše, ki nimamo poguma, da bi sami hodili po raznih prireditvah in zato ni prilike srečanja primernih ljudi. Je moj predlog sprejemljiv? Lep pozdrav. Lara
Sicer je danes, ko je že december 2o10, malo pozno za komentiranje gornjega prispevka. Je pa tako aktualen in vzpodbuden, da ga moram dvakrat podčrtati.
Sama imam to srečo, da sem kljub mnogim težkim življenjskim preizkušnjam, polna pozitivne energije, ki jo tudi s pridom izkoriščam in sem med upokojenkami, ki nimajo nikdar časa. Tudi jaz pravim, kot g. Ahlin. Treba je vstati, se ozreti okrog sebe in zagotovo, zagotovo se nudijo možnosti za druženje, za delo, za učenje.. Vsekakor pa moramo tudi dovoliti, da se nas dotaknejo dejstva v naši okolici in iz lastnih izkušenj (imam preko 8o let), lahko rečem , da smo včasih “mi tastari” daleč preveč črnogledi, posebno kar se tiče odnosa med mladimi in starimi. Razumljivo pa je treba vsako razumevanje tudi razumno vzgajati v sebi, pravtako kot tudi v svoji bljižnji okolici. Torej…