Preberite si tudi drugi del prispevka Z avtodomom na pot do Düsseldorfa.
Düsseldorf je močno finančno, medijsko, modno in industrijsko središče, zato ni nenavadno, da imajo tretje najbolj frekventno nemško letališče – za frankfurtskim in münchenskim. Ljubiteljem kampinga in karavaninga pa je seveda najpomembneje, da je Düsseldorf tudi pomembno sejemsko središče, kjer konec avgusta in v začetku septembra vsako leto organizirajo največji evropski salon karavaninga.
Kolikor je mesto po eni strani frekventno in dnevno življenje v poslovnih četrtih napeto, je po drugi strani zvečer ravno obratno. Tedaj zaživijo ulice v starem mestnem jedru s promenado ob Renu in zdi se, da služba ne zanima nikogar več. Dvojni mestni značaj je v Düsseldorfu očiten, a prav s tem očara. Staro mestno jedro, ki oživi zvečer, ločuje od Medienhafna, modernega in elitnega poslovnega dela mesta, le dobrih petsto metrov, povezuje pa ju široka promenada ob rečnem bregu. Sejmišče s svetovno znano LTU Areno, kjer igra domače moštvo iz 2. nogometne lige Fortuna Düsseldorf in sprejme več kot 51 tisoč navijačev, je nekoliko dlje, a še vedno dovolj blizu, da sredstva javnega prometa obiskovalce v center pripeljejo že v desetih minutah.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=WWZrtGnb6ns[/youtube]
Staro mesto
Medtem ko so Rimljani zavojevali skoraj celo Evropo, je ostalo močvirje vzhodno od Rena na današnjem območju Düsseldorfa svobodno, ker bržkone enostavno ni bilo zanimivo. V ta neprijazen svet so se torej naselila germanska plemena, ki so omembe vrednejša kmečka in ribiška naselja zgradila v 7. in 8. stoletju. Iz teh skromnih naselbin se je kasneje razvil današnji Düsseldorf, takrat pa še Dusseldorp, ki je dobil meščanske pravice leta 1288. To je povzročilo srdito vojno z močnim kölnskim nadškofom, ki pa očitno ni bil pretirano priljubljen, saj so na stran meščanov z obrežja Düssla stopili celo Kölnčani in okoliški kmetje! Na düsseldorfski boj za samostojnost danes opozarja zanimiv spomenik na Burgplatzu, prav tam, kjer napravi rečica Düssel še zadnje metre preden se izlije v na tem mestu prek 300 metrov široki Ren. Spomenik pravzaprav predstavlja celotno zgodovino mesta, a da bi ga razumeli, moramo vedeti še kaj več kot to, da se je zelo Düsseldorf na račun trgovine po Renu hitro razvil v pomembno mesto s središčem na današnjem Grajskem trgu (Burgplatz), ki je morda najlepši del mesta.
Trg, kjer je nekdaj stal grad, od katerega se je do danes ohranil le Grajski stolp (Schlossturm), se odpira proti Renu in nudi res lep pogled na prometno reko s težko naloženimi, a presenetljivo hitrimi rečnimi ladjami. Severno veduto mesta tako zaznamujeta Grajski stolp, v katerem je danes Ladijski muzej, in opečnata, za gotiko spodnjega Rena značilna bazilika sv. Lamberta. Zgradili so jo v začetku 13. stoletja in jo kasneje povečali. Zanimivo, da jo s pročelja povsem zakriva vrsta hiš, tako da od daleč vidimo le zvonik pravokotnega tlorisa s štirimi skromnimi ogelnimi stolpiči in prav toliko cerkvenimi urami.
Burgplatz je praktično povezan z Marktplatzom, ki ga zaznamuje mogočna mestna hiša, ki so jo zgradili v 16. stoletju, kasneje pa razširili z vzhodnim traktom, tako da danes obsega praktično polovico trga. Stara mestna hiša, severni trakt, se ponaša z urnim stolpom, ki ga skoraj v celoti zakriva bršljan. Trg je miren, pa saj tudi nima nobene kavarne ali pivnice. Drugače je, če se zvečer napotite po ulici le nekaj deset metrov niže. Mesto oživi, smeh in klepet prihaja iz vseh letnih vrtov, ki se gnetejo na že tako ozkih tlakovanih uličicah. Pravijo, da je Staro mesto (Altstadt) Düsseldorfa najdaljši bar na svetu. Po pivu, klobasah in gnjati diši iz 250 pivnic in gostilnic, kjer meščani in obiskovalci prihajajo k sebi po napornem delavniku. Podnevi je staro mestno razmeroma mirno; zaživi šele pozno popoldne in resnično je v mirnem germanskem svetu težko najti tako živahen predel. Verjetno k temu pripomorejo tujci na službenih poteh, ki jih je v poslovnem središču vedno ogromno.
Staro pivo
Kot vsako nemško mesto, ki kaj velja, se lahko tudi Düsseldorf pohvali s svojimi pivnicami, ki seveda varijo za Severno Porenje – Vestfalijo značilno pivo Altbier, skrajšano Alt. Postopek varjenja se nekoliko razlikuje od ostalih, kajti čeprav je Altbier pivo zgornjega vrenja, je hkrati tudi ležak. Takšen postopek mu daje lepo bakreno barvo, suh okus in močan okus po hmelju, pa vendar ostaja piten, zelo piten. V mestu je več pivovarn, nekatere povsem komercialnega značaja, nekaj pa je tudi manjših, kjer pivo varijo še na povsem naraven način. Če si zaželite pristnega okusa, morate spiti vsaj četrtinko litra iz pivovarn Füchsen, Schumacher, Schlüssel ali Uerige. V slednji varijo še posebno, močnejšo sorto alta, ki jo imenujejo Uerige Sticke, a ga ekskluzivno v lastni pivnici postrežejo le na tretji torek v januarju in oktobru. Vse štiri omenjene pivovarne so seveda v starem mestnem jedru in premorejo obvezno pivnico, kjer si lahko praviloma privoščite tudi nekaj za pod zob.
Tradicionalno postrežejo Altbier v majhnih četrtlitrskih kozarcih. To tudi v resnici velja, ne tako kot v Kölnu, kjer so Kölsch, namesto v značilnih štangah, stregli kar po tri decilitre. Slovenski drvarji, vajeni enkrat večjih kupic, naj vseeno ne skrbé, da bi ostali žejni. Med mizami se brez premora smukajo natakarji s polnimi pladnji kozarcev in praviloma jih je teže ustaviti kot pričakati z novo pošiljko. Plačevanje po vsaki rundi odpade, saj ob vsakem novem kozarcu na pivski podstavek zarišejo novo črtico, kar je seveda dobro, da ne izgubite občutka. Kako vendarle prekiniti pivski festival? Preprosto, ko imate dovolj, kozarec pokrijte s podstavkom!
Preberite si tudi drugi del prispevka Z avtodomom na pot do Düsseldorfa.
Naročite se na revijo Potepanja s potopisi iz Slovenije in Evrope.
