Meryl Streep. Bil je Lovec na jelene. Bila je Linda. Enostavno me je prepričala. Od takrat dalje ne gledam več Meryl, ampak Sophie, Karen, Francesco, Roberto, Clarisso, Donno, Julio, Jane… vse te enkratne ženske vloge, v katere se je prelila, kakor da bi slekla eno in oblekla drugo … navidez tako enostavno … ženska, v kateri so skrite vse ženske tega sveta ….
Meryl, pozdravljena. Lovec na jelene. The Deer Hunter. Linda. Moje prvo srečanje s teboj. Tako nežno zaljubljena, človeško topla, preprosta v sprejemanju življenja, krutega, a hkrati čudovito lepega. Enkraten film Michaela Cimina o prijateljstvu in vseh grozotah nesmiselne vojne, s katerimi se soočajo samo tisti, ki so bili v njej udeleženi. Travme, stresi, duševne bolezni, samomori, nezvestoba. Vse negativno, kar se izrodi kot posledica nečloveškosti s strani človeka. V filmu zaljubljena v Nicka, ki odide s svojima prijateljema Michaelom in Stevenom v Vietnam. V resnici si doživljala takrat osebno dramo.
John, bil je njegov zadnji film. Marca, še preden smo film dokončali, je umrl zaradi kostnega raka. V filmu je igral Stanleya. Michael Cimino je vse prizore z njim posnel najprej. John Cazale. Prav gotovo vpliva na človeka osebna tragedija. Izkušnja v mladih letih izgubiti nekoga, ki ga ljubiš, te na določen način zaznamuje vse življenje. Linda je izgubila, jaz sem izgubila. A to je življenje, kajne? Človek mora dalje. Mislim, da sem bila vedno rojena za družino. Vedno sem želela srečati pravega človeka, si ustvariti z njim družino. Ne predstavljam si, da bi živela sama. Nikoli si nisem.
Oskarja za stransko moško vlogo je dobil Cristopher Walken, ki igra nežnega, nekoliko izgubljenega Nicka, katerega korenine predstavlja prijatelj Michael. Igra ga Robert de Niro. Zaljubljena v Nicka, ki ni dovolj odločen, da bi se odločil zate. Michael, ki je dovolj odločen in zaljubljen vate, a se ti zaradi Nicka nikoli ne približa. A vedela si, kajne? Spomnim se tvojega pogleda, preproste sreče, ko te Nick na svatbi zaprosi za roko, in privoliš. Kasneje intimni odnos z Michaelom, s katerim vaju povezuje spomin na istega človeka, ki sta ga imela rada. Bila si čudovita. Že prvi prizor, ko se kot nevestina družica pripravljaš na poroko, in te pijan oče udari po obrazu. Ne znam si predstavljati drugačne Linde, kot si jo ponudila ti.
V tem filmu je toliko nasprotij. Lepote vsakdanjega življenja, preprostega, ki ga včasih ne znamo dovolj ceniti. Želje po spremembi. Če ta sprememba pomeni vojno, potem je pač vojna. Takrat, ko ne veš, kaj je vojna, si lahko srečen. Takrat, ko veš, kaj je vojna, je že prepozno. Spoznal si jo osebno, ker si se sam soočil z njo. A dejansko nihče ne more nikomur povedati, kako je. Preveč grozljivo, da bi jo lahko sprejeli kot resnico.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=G7iJC0VfxX4[/youtube]
V filmu me je navdušila tudi glasba. Cavatina Stanleya Myersa. In seveda prizor, ko fantje med igro biljarda pojejo priljubljeno Can’t Take My Eyes Off Of You. A pustiva Lindo. Še en film o nesmiselnosti in nečloveškosti vojne. Julia. Tvoja prva filmska vloga, a dejansko film Jane Fonda in predvsem Vanesse Redgrave, s katero si igrala v filmu Večer (Evening) iz 2007 kot prijateljice Lila. V prizorih iz časa njene poroke jo igra tvoja hči, Mamie Gummer. Julio sem omenila zaradi igre, ki sta jo igrali Jane in Vanessa v filmu. Saj veš, nekdo začne stavek in drugi ga nadaljuje. Se lahko igrava, Meryl? No, potem rečem… I’m Sophie …
Sophie’s Choice … Sofijina odločitev. Še eden med filmi, ki prikazuje grozote vojne. Moj prvi oskar za glavno žensko vlogo. Leta 1982. Film Alana J. Pakule o poljski emigrantki, ki preživi grozote Auschwitza, a ne more preživeti krivde, da je ostala živa. Nekako se njena življenjska usoda sreča leta 1947 v Brooklynu s Nathanom, kjer ju simbioza njegove obsedenosti in njene krivde ter želje, da je kaznovana, združuje v strastnem razmerju. Ni mirnega valovanja, je samo brezvetrje ali vihar. Lepo je bilo igrati s Kevinom Klinom in Petrom MacNicolom.
Sophie je nežna kot Linda, a hkrati toliko bolj kompleksna. V njej je skrito vse. Želja po očetovi ljubezni in njegova hladna zahtevnost ter zavračanje vsega, kar ni popolno. Želja po Nathanovi ljubezni. Nathan kot rešitelj in hkrati Nathan kot ječa, ki jo mora prenašati, da sebe opere krivde za vse. Za očeta, ki je sovražil Žide, a ga ubijejo Nemci, za mater, ki je ni mogla rešiti, za otroka, ki ju ni mogla rešiti. A najbolj od vsega izdaja, ki ni izdaja, ker ni imela druge izbire. Takrat, ko mora izbirati, katerega otroka bo pustila živeti, in kateremu bo izbrala smrt. Je lahko v življenju kaj hujšega? Morda vsaki dan po tem dnevu. Preprosto pekel. V bistvu je samomor, ki ga naredita oba z Nathanom, edini logičen konec zgodbe.
Ne znam si predstavljati, da bi morala kdajkoli izbirati med svojimi otroci glede česarkoli, kar bi lahko vplivalo na njihova življenja. Še najmanj med njimi. Imam čudovite otroke. Henry je rojen 1979, sledijo tri hčere. Mamie 1983, Grace Jane 1986 in najmlajša Louisa 1991. Moji otroci so tako ogromen del mojega življenja, da ne želim niti razmišljati o življenju brez njih. Čeprav je težko.
Nobenega zemljevida ni, nobenih navodil, kako vzgajati otroke. Vedno samo ogromno pregovarjanj. V sebi nosim tolikšno potrebo delati vsaki dan na odnosih med nami, katerih temelj je ljubezen. Samo to je odgovor. Čudovito je, ko gledaš svoje otroke in so ti odrasli.
Najbolj so se me dotaknili prizori večnega boja med Sophie in Nathanom, ta njuna ujetost drug v drugega. Njegovi izbruhi ljubosumja, ki za nekoga s paranoično shizofrenijo niso nenavadni, njene prošnje, naj je ne zapušča. Praznovanje Nobelove nagrade, ko ga pričaka skupaj s Stingom v prekrasni rdeči obleki, ki ji jo je sam podaril, s čudovito zlato uro. Vse se obrne popolnoma drugače zaradi njegovih bolestnih izpadov. Seveda so najbolj pretresljivi prizori iz taborišča, ko prosi za življenje svojega sina Jana in prizor, ko mora izbrati med Evo in Janom. In izbere Jana. Še vedno imam v glavi njene besede: »Don’t make me choose. I can’t choose«. A v trenutku, ko pobere nacist oba in jih hočejo odpeljati proti krematoriju, njena odločitev : »Take my little girl«.
Nekako sva preskočili dva tvoja filma in dve enkratni vlogi. Kramer proti Kramerju, kjer v vlogi Joanne igraš mlado ženo in mater ob Dustinu Hoffmanu. Film iz leta 1979, za katerega si po nominaciji za Lindo v Lovcu na jelene, prejela oskarja za stransko žensko vlogo. Zelo zanimiva kompozicija tvoje vloge v filmu je, da odideš na začetku filma kot oseba, ki ne more več sprejemati odgovornosti »biti za vse sama« ob možu deloholiku, in zapustiš šestletnega sinčka, zato da bi našla sama sebe. Vrneš se na koncu filma z zahtevo po skrbništvu nad otrokom, takrat ko si našla samo sebe. Film, ki poudarja tudi vlogo otrok v ločitvi.
Dustin ni igral deloholika, Dustin je deloholik. Enostavno … nor je. Vedno je želel biti največji igralec, kar jih je kdajkoli bilo. Zelo veliko truda za tako zelo subjektivno mnenje, kajne? Vsekakor lepa izkušnja. Joanne mora priti nazaj, ker njen odhod pusti preveč odprtih vprašanj. Pustiti tako majhnega otroka možu, ki ga otrok v bistvu ne pozna. Njena vrnitev je dejansko dejanje razkritja. Mora pojasniti samo sebe. Ja, prvi oskar. Čeprav sem ga takoj po prejemu pozabila na stranišču. Raztresenost.
Zelo zanimiva je bila tvoja igra v filmu iz leta 1981 Žena francoskega poročnika (The French Lieutenant’s Woman), kjer igraš vlogo zaljubljene ženske v času viktorijanske Anglije in igralke, ki igra to vlogo v filmu. Dejansko gre za zgodbo v zgodbi. Si Sarah in si Anna. Si Sarah, zaljubljena v Charlesa, s katerim imaš strastno razmerje brez prave možnosti srečnega konca. Za tisti čas si lahko samo … kako se že predstaviš? »I’m French Lieutenant’s …whore«. Vprašanje morale.
A dejansko nisi imela prave možnosti. Takoj, ko si ga zagledala, si bila izgubljena. Preprosto si se zaljubila vanj, v moškega, ki je oddan in bo v kratkem poročen. In si Anna, ki igra v filmu Sarah. In se zaljubi v Mikea, ki igra v filmu Charlesa. Čeprav moderen čas, znova postavlja v ospredje moralno vprašanje etičnosti razmerja moškega in ženske, ki imata partnerje. A njuna zgodba se zaključi drugače kot zgodba Sarah in Charlesa. Seveda, znova nominacija za oskarja. Tokrat Jeremy Irons kot soigralec.
Med gledanjem filma sem si želela, da bi bila lepša. V viktorijanskih časih so bila nedovoljena čustva, strast vedno prikazana nekako temačno. Morala bi imeti črne lase, a sem si izborila rdečo rjave. V tem filmu bi morala biti igralka, ki ji njena lepota dovoljuje, da samo stoji tam in je! Samo lepa. To je takšen film. Hčere so pripomogle k temu, da se ne obremenjujem več s svojim videzom. Toliko let sem premišljevala, zakaj nisem lepša, zakaj nimam telo Jessice Lange. Kakšna izguba časa?! Dejstvo je, da ni zares pomembno. Če si poročen dovolj časa, ugotoviš, da lahko ljubiš ne glede na to, kar vidiš. Samo ljubiš.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=K9_dn1Rm9Do[/youtube]
Igrala si kar nekaj vlog, za katerimi so bila življenja resničnih žensk. Lindy Chamberlain v filmu iz 1988 Krik v temi (A Cry in the Dark), obsojeno detomora, čeprav z možem trdita, da je dojenčka odnesel dingo v avstralski puščavi. Roberto Guasppari Demetras v filmu iz 1999 Glasba mojega srca (Music of my Heart) in Julie Child v Julie & Julia iz 2009. K slednjima se bova še vrnili. A dvakrat si bila Karen.
Ja, Karen Dinesen Blixen v Moja Afrika (Out of Africa). Z Robertom Redfordom leta 1985. Zgodba o danski pisateljici, o njenem bivanju v Keniji po odločitvi za poroko s prijateljem. Ljubezenska zgodba. Zaljubi se v Dennisa, lovca. Njuni duši sta enaki, enako radi imata Afriko in spoštujeta vse, kar je Afrika. Vedno prihaja k njej, a oba vesta, da bi stalnost razmerja uničila to, kar imata. A čudovita je fotografija v tem filmu. Vsi tisti posnetki narave, posebej iz letala. Enkratni, nepozabni posnetki vseh barv Afrike. In še ena Karen, Karen Silkwood iz filma Mike Nicholsa Silkwood, posnetega 1983.
Čas nežnosti (Terms of Endearment) je kriv, da nisi dobila oskarja. Zaslužili bi si ga obe s Cher. Tebi ga je »odnesla« Shirley Maclaine, Cher Linda Hunt. Za Cher prvi film in menim, da je presegla samo sebe tudi zaradi tebe. Silkwood je popolnoma drugačen film.
V ospredju tragična, resnična zgodba o izkoriščanju človeka, njegovi nepomembnosti, ko gre za interes denarja in kapitala. Čeprav za ceno življenj. Hkrati v ospredje postavljena nevarnost, ki se je takrat še nismo zavedali. Čas pred Černobilom. Sevanje. Karen ena med delavkami, ločenka z majhnimi otroci, ki živi z ljubimcem in svojo prijateljico precej preprosto življenje, razpeto med delom v tovarni, kjer so dnevno v stiku s plutonijem, in dokaj svobodnim uživanjem alkohola in drog. Dokler ne pride do nesreče in bolezni in postavljanja vprašanja krivde in odgovornosti.
Igrati slabih deset let po smrti resnične Karen v filmu s tako polemično vsebino je odgovorno. Na koncu film ne poda odgovora na vprašanje, ali je bila Karen ubita ali ne. Je bila nesreča z avtom samo nesreča ali umor? Splet naključij, da je bila na poti k novinarju New York Times, da razkrije svojo resnico? Morda. Nikoli ne bomo zares izvedeli. Zanimivo, da omenjajo film danes predvsem kot film, kjer sem pokazala delček svojega golega telesa. Prvič in zadnjič. Vedno sem bila nasprotna temu. Strast in vse, kar je povezano s čustvi, se bolj učinkovito prikaže na drugačen način. Osebno mnenje pač.
Ves zadnji prizor filma spremlja tvoje petje. Amazing Grace. Pravzaprav zelo malo ljudi ve, da si pred filmom iz 2008 Mamma Mia!, zasnovanem na pesmih Abbe kot musical, pela kar v nekaj svojih filmih. Mimogrede, v Mamma Mia kot Donna si dejansko enkratna. Poješ in plešeš kakor, da jih imaš največ štirideset, a si lani, 22.junija, dopolnila šestdeset. Pela si tudi v filmu iz 1990 Razglednice iz pekla (Postcards from the Edge), kjer si igrala Suzanne Vale, igralko, ujeto v začaran krog odvisnosti od droge in oblastne, dominantne matere, ki jo igra Shirley MacLaine. Spomnim se prizora, ko poješ ob klavirju »Well, you don’t know me«. Tako zelo resnično zate. V vsakem filmu si tako zelo drugačna, Meryl. Včasih se vprašam, ali veš, kdo si?
Če vedno točno veš, kdo si in si ne domišljaš, da si nekaj več ali manj kot si, je zelo lahko prevzemati vloge. Kakor, da hodiš na izlete in se vedno znova vračaš domov. Tja, kjer je vse domače, poznano. Prepričanost vase, samozavest je tako zelo privlačna na ljudeh. Samo vprašanje samozavesti. A vendar mora biti omejeno s človeškim v nas. Drugače lahko vodi v fanatizem. Vam povem skrivnost? Poslušanje. Vse je v poslušanju. Vedno. Takrat, ko delamo, smo z otroci, z možem, s prijatelji, s starši. Če poslušaš in slišiš, se naučiš vsega. Samo iz poslušanja.
Meryl, poslušanje nima nobene veze s tvojim posluhom, a ta je čarodejen. V vseh filmih je izgovorjava, tvoj glas, ki ga podajaš v toliko različnih jezikih, naglasih, preprosto enkraten. Kakor, da je res tvoj. Od Sophie do Karen Blixen in Julie kot zadnje. Kot kameleon si. Ne samo v vlogah, ki jih tako navidezno preprosto snameš in natakneš novo. Tudi tvoj glas, izgovorjava, vse… imaš neverjeten posluh.
Morda daje videz enostavnosti, a ni tako preprosto. Sem perfekcionist, ko se pripravljam na vlogo. Seveda imam določene sposobnosti, saj lahko prevzamem vsak naglas, če se le odločim. Pomeni, da gre vedno za delo. Posluh. Pri dvanajstih sem doživela svoj prvi uspeh z izvedbo Svete noči v francoščini na šolski predstavi. Morda sem zato sanjala o karieri operne pevke. Dejstvo je, da sem več let jemala ure solo petja pri Estelle Liebling. Glasba je del mene. Moj oče je igral klavir, mama, ki je imela umetniški studio za hišo, je pela.
Vedno sem in še vedno mislim, da pojem bolje kot Madonna. Šalo na stran. A njej sem odvzela vlogo Roberte v filmu Glasba mojega srca. Osem tednov sem šest ur na dan vadila igranje violine. Torej ni vse tako zelo preprosto, kot je videti. A na koncu sem se naučila Bachov koncert za violino.
Zgodba bi lahko bila ena med mnogimi, saj gre za klasično zgodbo, kjer mož zapusti ženo in otroka. Roberta se je prisiljena preseliti v vzhodni Harlem in poiskati delo kot nadomestna učiteljica violine v javni šoli. Počasi ji uspe sestaviti življenje, ki jo zadovoljuje. Uči violino, skrbi za otroka, spozna novo ljubezen. Takrat, ko se življenje umiri, pride do ukinitve programa. Resnična Roberta in z njo Roberta v filmu je odločena, da se ne bo vdala.
Zame najboljši zaključek filma, koncert v Carnegie Hallu, kjer je dejansko igrala Roberta s svojimi sedanjimi in bivšimi učenci, da bi pridobila denar za nadaljevanje programa. Koncert so podpri takšni umetniki kot sta Isaac Stern in Itzhak Perlman. Ne vem, kako naj opišem moje doživljanje koncerta v Carnigie Hall. Bilo je preprosto nepozabno. Marsikdo zna igrati, a igrati glasbo je nekaj povsem drugega. Spoštujem vsakogar, ki je glasbenik. In sama, postavljena pred vse te fantastične glasbenike. Samo moj priklon glave in vsi začnejo igrati. Nepozabno, res nepozabno.
A znotraj filma je toliko življenjskih resnic. Otroka, premlada, da bi razumela, obtožujeta mamo, da jih je oče zapustil zaradi nje. Strah ju je zase, ne čutita varnosti. Šele njeno zagotovilo, da bo ona skrbela za njiju, da jima ne bo treba skrbeti za njo, jo umiri. Razpravljanje o zakonu in tako različno moško in žensko gledanje na zakon sam. Moško stališče, da ena oseba enostavno ne more pokriti vseh potreb druge osebe. Zakon kot takšen je torej iluzija. Razgovori z Aidanom Quinnom.
Sama imam nekoliko, recimo žensko, gledanje na zakon. Ne vem, kaj bi brez mojega moža. Bila bi mrtva, vsaj čustveno mrtva, če ga ne bi srečala. A sem se zaljubila vanj. Takrat, bila sva v koči na obali Maina, sem dosegla svoje največje kuharsko zmagoslavje. Uspelo mi je speči jabolčno pito brez recepta. Samo zmešala sem vse skupaj in je bila fantastična. Nikoli več mi ni uspelo tako dobro kot takrat. To je zame ljubezen. Krila. Zame je največ, kar lahko ima ženska v življenju. Poročena sva od 30.septembra 1978. Še vedno podpisujem vse svoje čeke kot Mary Louise Gummer. Torej sem v mojem privatnem življenju žena Donalda Gummerja, mati štirih otrok, ljubica, partnerica, gospodinja. Igranje…. Je moje delo. Dobro plačano delo, hudičevo dobro plačano delo!
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=J3M4aPpUr_8[/youtube]
Meryl, imaš šestnajst nominacij za oskarja, trikrat za stransko vlogo, ostale za glavno žensko vlogo. Imaš dva oskarja. Morda bo letos tretji za vlogo Julie Child. Mislim, da so te odklonili samo za štiri vloge v filmih. Michelle Straton v filmu Ameriški žigolo, Patsy Cline v Sweet Dreams, Miss Kenton v Remains od the Day in Elizabeth I v Elizabeth. Lauren Hutton, Jessica Lange, Emma Thompson in Cate Blanchett so dobile te vloge. Povej, zakaj nisi takrat, v tistem deževnem zoprnem dnevu, ko sta z možem čakala na zeleno luč semaforja, brez besed, enostavno odprla vrata in odšla …
Z Robertom? Najini mostovi (The Bridges of Madison County). Leto 1995, a v filmu poletje 1965, Iowa. Romantičen film. Sama kot Francesca, Italijanka, ki jo je ljubezen, ki jo je srečala v II.svetovni vojni v Italiji, pripeljala v Iowo. In Robert Kincaid, ki pride v Madison County fotografirat za National Geographic pokrite lesene mostove. In v iskanju teh najde ljubezen življenja. Nekaj romantičnih dni, ukradenih v svetu gospodinje, matere, žene Francesce, ko njene družine ni doma. Tako je, kot pravi Francesca sama. Če se ločita, bosta ostala za vedno. Če gre z njim, se ločita za vedno. Krivda bo zanjo in za oba prevelika. Navsezadnje Francesca ljubi svojega moža. Samo življenje ju je ločilo. Nekje vmes sta se pozabila pogovarjati. Zato ostane. Da bi obdržala ljubezen življenja.
Tvoja Francesca je enkratna. Tako preprosta, s svojim italijanskim naglasom, čutna in nežna, a vendar z nogami tako zelo na tleh. Spomnim se prizora, ko si privošči kopel. Erotičen, v bistvu zelo erotičen prizor. In tisto skrivaj opazovanje Roberta, ki se umiva na njenem dvorišču. Kakor, da v resnici nikoli, ali zelo dolgo, ni videla moškega. Saj ga res verjetno ni. Njen mož nekako ni več moški, je mož.
A preseliva se v zadnja leta tvojega ustvarjanja. Miranda ali poosebljena Hudičevka v Pradi (The Devil Wears Prada). Film iz 2006. Tako drugačna, hladna, poslovna ženska, urednica uspešne modne revije. Do svojih sodelavcev…milo rečeno grozna. Če bi primerjala s kakšno drugo vlogo, verjetno ne težka vloga?
Uh, zame je bila vloga težka. Zame ni lahko igrati tako grozne osebe, ker sem po naravi prijazna. Nisem takšna do ljudi, nisem hladna ženska. Neprimerno raje sem igrala na primer Helen v Ironweed, pijano prostitutko, ki se potepa skupaj z Nicholsonom in preživlja dneve v halucinacijah med resničnostjo in zabrisano preteklostjo.
Ali Gail v Divji reki (The River Wild), čeprav je bilo snemanje zame nenavadno. V končni fazi gre za akcijsko kriminalko, ki se dogaja na divji reki. Še sama sebe sem prijetno presenetila. Ne, Miranda je bila hujša preizkušnja. Enostavno sem si želela, da se z vlogo oddaljim čim dalje stran od sebe, ker to nisem jaz. Menim, da ljudje, zares močni ljudje, nikoli ne dvignejo svoj glas, da bi dosegli vtis ali nekaj dosegli. Tisti, ki so v svoji biti nesamozavestni, nimajo notranje moči, potrebujejo moč svojega glasu v želji prepričati druge, ali samo opozoriti nase.
Sestra Aloysius Beauvier, film Dvom (Doubt). Meryl, imaš sposobnosti kameleona. V vsem. Ne samo v glasu, videzu, načinu podajanja vloge, ampak tudi v temperamentu, gibanju, pogledu. Spremeniš se lahko popolnoma dvakrat, trikrat na leto. Ne vem, koliko žensk se skriva v tebi. A vrniva se k sestri Aloysius Beauvier. Trda, z železno disciplino in strah vzbujajoča ravnateljica neke šole v New Yorku leto dni po umoru Kennedyja, ki ji kljub moralni čistosti ni sporno uporabiti laž, da bi dokazala svoj “prav” in dosegla svoje. A čisto na koncu odrazila še drugo stran sebe. Ranljivost ob občutku dvoma v svoj “prav”.
Phillip Seymour Hoffman igra duhovnika, ki želi vnesti spremembe v ustaljeni red. A niso spremembe vedno leglo dvoma tistih, ki se počutijo varne samo v železnem ustroju obstoječega? Samo stavek »dvom je enako močan kot prepričanost« a je v meni vzbudil prepletenost misli, vprašanj, odgovorov, ki porajajo nova vprašanja. Kako zelo resničen je. Si lahko prepričan v svoj dvom? Ali lahko dvomiš v svojo prepričanost? Ni bistvo enega in drugega nasprotno? Če obstaja dvom in mislim, da ni dvoma v dvom, ali to pomeni, da sem prepričana v dvom? Gre za dve strani iste stvari. Kot resnica in laž.
Prav gotovo gre za vprašanje, ali je res ali ni res. Je duhovnik zlorabil dečka ali ga ni? Ni zares odgovora, ga ni. V vseh filmih je tako, da se gledalci takoj, v prve četrt ure po začetku filma, odločijo, kaj je prav in kaj ni prav. Skozi film prepričanje v njihov prav samo še narašča. Vse, kar film prinaša, obrnejo nekako v tej smeri. Tako pač je. Sestra Aloysius Beauvier nosi v sebi svojo lastno skrivnost. Zaradi nje je takšna, kot je in ravna, tako kot ravna. Saj imamo vsi svoje skrivnosti, kajne?
Lansko leto, 2009, so bili trije filmi. Med njimi Ljubezen, ločitev in nekaj vmes (It’s Complicated) in seveda Julie & Julia, za katerega si prejela šestnajsto nominacijo. Dotakniva se Jane v Ljubezen, ločitev in nekaj vmes. Že dolgo se nisem tako nasmejala. Ženska, ki postane naenkrat ljubica svojega bivšega moža, sedaj torej »tista druga ženska«.
Lahko varaš ženo s svojo bivšo ženo? Bivši mož v podobi Aleca Baldwina nenadoma ugotavlja, da je »prestar« za svojo mlado ženo, da bi se rad postaral skupaj s svojo bivšo ženo in da je ta … seksi! Enkratna, zapeljiva, zanimiva, s tistimi iskricami v očeh. Hudičevo dobra ženska. Njen nasmeh je topel, očarljiv, naraven. Absolutno precenjena mladost. Šarm, izkušnje, iskrivost. Ni zahteven film, a zelo prijeten za sprostitev, za odklop. Uživala sem, ko sta s Stevom Martinom pekla francoske rogljičke.
Ja, zelo komplicirani odnosi. Vedno. A takrat, ko se srečaš, saj ne veš, kako bo. Kako naj veš? Enostavno skleneš pogodbo sam s sabo. Zakon ni odnos, ki je stalen. Ima vzpone in padce, sovražiš in ljubiš, občuduješ in se vprašuješ, kako zdržiš. Kakor zdravljeni alkoholiki. Vzameš dan po dan. Uživala sem, ko sem oblikovala Jane.
Še najin zadnji pogled. Tokrat Julie Child. V filmu Julie & Julia, zopet popolnoma drugačna, ogromna, s tistim smešnim naglasom. A topla, znova zelo topla ženska, ki je srečala ljubezen svojega življenja v letih, ki ji niso več omogočala postati mati. Njen odgovor na vprašanje »kaj res rada dela?« je enkraten za vse današnje ženske, ki so v glavnem pozabile, kakšen užitek je lahko kuhanje, pripravljanje hrane za moškega, ki ga imaš rada, in seveda lastno uživanje v hrani. Julie enostavno reče: »Jem«. Odnos med njo in njenim možem Paulom je primer takšne čudovite zakonske simfonije, da si jo danes kar težko predstavljaš. Čudovita sta drug z drugim.
Dejansko imata videz starih staršev po kriterijih današnje mladine, a seksata in sta nora in totalno zaljubljena drug v drugega, če je to sploh še možno. Topla, skrbna drug z drugim. Navsezadnje je v filmu toliko strasti, ne samo med njima, ampak tudi strast do kuhanja. Takšni so »pravi« zakonci. Lani, ko sem praznovala šestdeseti rojstni dan, so me vpraševali, kaj mi je podaril mož. In sem povedala, da toaster. Kako toaster? Ja, kaj je tu čudnega. Ima pač rad toast. Samo jaz vem, koliko in kaj mi je podaril v vseh teh letih najinega skupnega življenja. Enostavno mi ne mora podariti več. Torej mi je podaril nekaj, kar pomeni preprosto, da je in bo ostal tukaj. Z mano. Je lahko kaj večje darilo?
Meryl, če bi imela popolnost ime, bi se ji ti prav gotovo najbolj približala. Ženska si, ki lahko reče, da je uspela v življenju. Srečna ženska. Hvala ti, ker si vzela čas v svojem življenju za pogovor z mano. Oskar pa …. Saj ga ne potrebuješ …
Če veš, kaj je res pomembno v življenju, in veš, kdo si, imaš vse možnosti za uspeh in srečo. Samo majhen košček sreče še potrebuješ. Kdo je pa ne? Dejstvo je, da smo pri starosti treh let vsi tako zelo »prikupni«. A le redki ostanemo »prikupni« tudi, ko odrastemo. In smo celo plačani za to! V glavnem poskušam živeti čimbolj navadno življenje. Ne moreš postati razvajen, če likaš srajce, kajne?
Ne, Meryl, prav gotovo ne.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=DEL5pFsIQhA[/youtube]
