Sarajevo, stičišče kultur, 2. del

Preberite tudi prvi del zgodbe o Sarajevu. 

Bi šli na izlet v Sarajevo in Mostar?

Ceno je zbijal trgovec

Osrčje Sarajeva, pa tudi njegovega najprivlačnejšega dela, Starega Grada, predstavlja Baščaršija. Baš-čaršija dobesedno pomeni »glavna tržnica.« Ob nastanku sredi 15. stoletja je obsegala zgolj trg okrog današnje fontane Sebilj, danes pa Baščaršija imenujemo ves trgovski prostor v starem Sarajevu. Baščaršijo so zgradili po arabskem vzoru – glavna ulica je na levi in desni strani nabita s trgovinicami, prečno na glavno ulico pa je posejanih več kratkih, ožjih uličic. V osrčju stoji, kot že rečeno, fontana Sebilj. Danes je predvsem simbol mesta, včasih pa je predstavljala dobrodelno institucijo, saj je nudila zastonj vodo vsem, ki so jo potrebovali. Ni posebno stara, postavljena je bila šele leta 1891, torej v obdobju, ko se je morala turška oblast počasi umikati Avstro-Ogrski. Le nekaj metrov nižje na ulici je včasih stala druga fontana Sebilj, a je leta 1852 pogorela.
Tudi Baščaršija se ni izognila vojni vihri sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je sovražnik udrihal tam, kjer je najbolj bolelo. Sarajevčani so družabni ljudje in Baščaršija jim pomeni osnovni prostor za srečevanje in pomenkovanje, zato se ni čuditi, da so se po koncu vojne takoj zagnali v obnovo te starodavne ulice in da danes trgovanje poteka nemoteno. Vseeno pa trgovanje ni več takšno kot nekdaj. V lanski februarski številki, kjer je bilo opisano popotovanje po Bosni, sem izvedel, da je nekoč barantanje potekalo povsem drugače kot smo ga vajeni. Za izdelek je previsoko ceno postavil kar kupec, zbijal pa jo je trgovec, češ, da mu je bilo za izdelek ponujeno preveč. To vsekakor kaže na poštenost in dobrosrčnost Sarajevčanov.

Kulinarične dobrote

Brez bakrene posodice je iz Baščaršije ne boste odnesli, težko pa se bo upreti tudi čevapčičem ali vsaj bureku. Utrujeni od nakladanja o kulturi in zgodovini, se posvetimo kulinaričnim užitkom Sarajeva. Marsikdo se v to mesto v prvi vrsti odpravi zaradi čevapdžinic ali burekdžinic, ki jih po vsem Sarajevu kar mrgoli. Toda najboljši okus imajo čevapčiči na frekventni Baščaršiji. Tisti pravi so iz telečjega mesa, dolgi do pet centimetrov in vloženi v lepinjo, prepojeno z oljem. Kot prilogo dodajo belo in rdečo čebulo, po želji pa še dobro poznani kajmak. Slovenski obiskovalci, ljubitelji piva, so marsikdaj razočarani, saj dobijo poleg čevapčičev kvečjemu steklenico brezalkoholnega piva. Zavedati se je potrebno, da gre še vedno za pretežno muslimansko deželo, zato se nikar ne razburjajte. Če najdete zelo lepo besedo, pa se bo natakar morda potrudil in izjemoma prinesel pivo od drugod! Sicer pa Bosanci poleg čevapčičev najraje pijejo kislo mleko, kefir ali jogurt, ki se seveda prileže tudi ob bureku. Slovenci včasih debelo pogledajo tudi ko kupujejo to specialiteto. Natakar namreč povpraša po kilaži, ki jo imate namen kupiti – burek se namreč v Sarajevu kupuje glede na težo, kot pri nas kruh ali salamo.
Primerno siti čevapčičev ali bureka se lahko napotite nekoliko više od Baščaršije in si ogledate še izvrstno ohranjeno Svrževo hišo, ki odlično prikazuje sarajevsko življenje v času otomanske oblasti. Ker je hiša lesena, njena odlična ohranjenost navdušuje še toliko bolj. Imela je ločene prostore za služinčad, pa tudi za moške (selamluk) in za ženske (haremluk).

Avstro-Ogrska zapuščina

Med sprehodom ob Miljacki proti zahodu kmalu naletite na najbolj markantno zapuščino avstro-ogrske vladavine, mestno hišo. Kot marsikdaj se je zapletlo pri načrtovanju. S prvim arhitektom minister Kalaj ni bil zadovoljen, zato je delo zaupal Alexandru Viteku. Navdušen nad egipčansko mošejo Kemala II., je arhitekt kar dvakrat potoval v Kairo in napravil načrte za stavbo, ki združuje islamske elemente in bolj klasično zahodno-evropsko arhitekturo. Zaradi velikega projekta se je očitno preveč grizel, mentalno zbolel in storil samomor, zato je njegovo delo nadaljeval Ćiril M. Iveković. Mestno hišo so nenazadnje le zgradili in jo otvorili leta 1896.

Spomin na vojno

V predmestju Sarajeva stoji najsrhljivejši objekt, ki spominja na pred kratkim končano vojno. Podzemni tunel je bil Sarajevčanom med več kot triletnim obleganjem edino okno v svet. Z dolžino 720 metrov je povezoval Butmir in Dobrinjo, izhod pa je imel na sarajevskem letališču, ki naj bi bila nevtralna točka. Prostovoljci so tunel kopali v osemurnih izmenah, končan pa je bil v slabih šestih mesecih. Skozi meter in pol široke rove so tovorili vso humanitarno pomoč, večkrat pa so skozenj prepeljali tudi tedanjega predsednika Alijo Izetbegovića.


Danes je 20 metrov tunela preurejenih v muzej, ki ga ureja družina Kolar. V okolici letališča ga je nekoliko težko najti, tudi zato, ker od daleč izgleda kot navadna hiša. Kar pravzaprav tudi je, saj družina Kolar tam tudi v resnici živi. Vseeno se splača potruditi, z javni,m prometom se tja najbližje pride z mestnim avtobusom številka 32.

Najbližje islamsko mesto

Ni nam treba daleč, da doživimo islamsko kulturo, manj ortodoksne bosanske navade pa so nam seveda bližje, zato se v Sarajevu obiskovalci počutijo kot doma. Čeprav je od slovenske meje oddaljeno slabih 500 kilometrov, se marsikdo dol zapelje le za dan ali dva. Malo mest na svetu ima v svoji neposredni bližini tako visoke gore ali tako privlačen park kot je tisti pri izviru Bosne. Tudi glede kampiranja je Sarajevo eno od bolj privlačnih evropskih mest. Zelo urejen kamp je odlično povezan s približno petnajst kilometrov oddaljenim mestnim središčem. Ker je odprt celo leto, z dobro infrastrukturo ponuja odlične možnosti tudi smučarjem, saj so strma pobočja prav v bližini.
Mestni vodnjaki imajo poleg osnovnih – okrasne in oskrbovalne z vodo – skoraj vedno še dodatno funkcijo. Tako tudi Sebilj na Baščaršiji. V opisu Rima sem že napisal nekaj podobnega, pa bom ponovil še za prestolnico Bosne in Hercegovine. Kdor bo pil iz fontane Šebilj, se bo v mesto prav gotovo še vrnil.

Preberite tudi prvi del zgodbe o Sarajevu.

Bi šli na izlet v Sarajevo in Mostar?

Uporabljamo Akismet za manjšanje neželenih oglasnih komentarjev (spam). Politika zasebnosti.