Novo mesto je bilo namreč ustanovljeno z ukazom, ki ga je leta 1365 izdal (nad)vojvoda Rudolf IV., Habsburžan, takrat gotovo eden redkih plemičev, ki se je zavedal, kako pomembno je povezati znanje, moč, vpliv, vojsko, cerkev in premetenost, če se hočeš obdržati na oblasti in jo širiti ali vsaj zavarovati za Habsburg pridobljena nemirna vzhodna ozemlja, odvzeta v osvajanju, ženitvah in spletkah balkanskim plemičem in kraljem, oslabljenim v medsebojnih spopadih. Znal je ukazovati, da je nastalo nekaj novega, zato se ga drži tudi vzdevek Ustanovitelj.
Rudolf Novomestni
Podobno kot je ukazal leta 1365, naj na Dunaju začnejo graditi cerkev sv. Štefana in univerzo, ki se še zdaj imenuje Rudolfina, je izdal ukaz, naj na ovinkastem pobrežju Krke naredijo “utrdbo za našo vojsko, sodišče za naše sodnike, cerkev za naše vernike”. Ker tam, kjer je Rudolf vzidal temeljni kamen, prej ni bilo nič, nastalo pa je obrambno mesto, so mu domačini enostavno rekli Novo mesto, oblast pa ga je imenovala po ustanovitelju Rudolfswerth (Rudolfov polotok).
Obe imeni sta si drug drugemu delali napoto skoraj 600 let, a sta bivali složno in šele, ko je nemški vpliv popustil, je tudi Rudolf zakorakal v grb, poudarjajoč svoje ustanoviteljstvo, daljnovidnost in modrost, ime pa prepustil večinskemu ljudstvu, da ga kot Novo mesto širijo po svetu s svojimi izdelki, kakršna so na primer v obmestnih laboratorijih nastajajoča zdravila, s francosko tehnologijo in podgorsko trmo narejeni avtomobili ali počitniške prikolice in avtodomi, ki nastajajo z domačo izvirnostjo, priučeno spretnostjo in našim kapitalom. Novo mesto (in ne več Rudolfswerth) je v zadnjih desetletjih zajel tako močan razvojni kisik, da je slovenski jug začel krepko prehitevati druge slovenske pokrajine.
Železni vzpon kot malokje
A menda se je s podobnimi razvojnimi pospeški dogajalo že nekajkrat v zgodovini, le pod drugačnimi imeni in zastavami, dokazujejo arheologi. Kar je bilo najbolj primerno za bivanje, je znal človek izkoristiti že zgodaj. Primerna klima, možnost za dobre prometne povezave in blaga pokrajina so na Dolenjskem že v kameni dobi ustvarile človeška bivališča, ki pa so se namnožila in pomnožila z ljudmi predvsem v železni dobi, ker je bilo v teh krajih pri roki dovolj železove rude. Roke, ki so znale oblikovati glino in železo, so ustvarile gospodarsko blagostanje in kulturni vzpon. Šele zdaj ugotavljajo iz tega, kar najdejo kot arheološke ostanke v zemlji, da je bila Dolenjska – in predvsem kraji okoli zdajšnjega Novega mesta – med 8. in 1. stoletjem pred našim štetjem v gospodarskem in kulturnem vzponu, kakšnega so v takratnih časih imeli le malokje v Evropi. Tako pokrajino so dobili Rimljani, ko so svojo posest širili proti vzhodu, kamor so prav tu mimo speljali prometno žilo od Emone do Siska, in prav gotovo je kakšen vpliven rimski vojskovodja ukazal podobno kot Rudolf: Tukaj mi postavite tabor!
Prostor, kjer je nastalo mesto, je moral že dolgo prej poslušati najrazličnejše govorice, kajti na Kapiteljski njivi so našli stare žarne grobove že iz bronaste dobe (10. stoletje pred našim štetjem), prostor so spoštovali drugi osvajalci, govoreč druge jezike, in tudi ljudstva, ki so razširjala trdo nemščino in mehko slovenščino. Zadnja dva jezika in latinska molitev so kasneje obvladovali mesto od nastanka do polpretekle zgodovine.
Varno mestno zavetje
Ustanovitev mesta in vse, kar se je dogajalo kasneje, sta tekla po ustaljenem redu. Mesto je vodil izvoljeni sodnik, ki so mu pomagali člani mestnega sveta, sestankujoč v mestni hiši ali na Glavnem trgu. Glavni trg še vedno stoji in je še zdaj sodobno in zgodovinsko središče mesta, mestna hiša na njem pa zdaj ni več tista, v kateri so zborovali Rudolfovi svetniki, ampak nova, ker so staro podrli; a čeprav je bila zgrajena šele leta 1908, je tudi nova zanimiva, če stopimo skozi vhodna vrata v njeno notranjost pogledat njeno notranjo opremo.
Sodnikom in svetnikom je dajala upravno moč vojska, ki se je utrdila za močnimi mestnimi zidovi in bila tako uspešna, da mesta nikoli niso zavzeli niti Turki, ki so grozili nekaj stoletij po tej deželi. V mestu se je varno počutila duhovščina, ki sta ji zavetje dali vojska in uprava, ker sta jo potrebovali (tudi) v obrambnih nalogah. Prvi so v mesto prišli frančiškani in so tukaj sezidali cerkev (leta 1472) in samostanska poslopja. Ker pa se je prijela zamisel šentruperškega duhovnika Jakoba Auerspergerja, da bi kazalo povezati različne župnije v zbor, je papež leta 1494 dovolil ustanoviti kapitelj v Novem mestu, ki se je imenoval kolegialni kapitelj, ker v Novem mestu ni bilo škofije (po 514 letih je bil kolegialni kapitelj leta 2006 povišan v stolni kapitelj, ker je v Novem mestu nastala škofija). Prošt in kanoniki so takoj organizirali obsežno gradnjo cerkve in proštije nad starim delom mesta, ki se je zavlekla za več kot 100 let.
Kapiteljska poznanstva
Kapitelj, kakor domačini imenujejo kapiteljsko cerkev sv. Miklavža, je v mestu najbolj prepoznavno in najstarejše znamenje, ki si ga velja ogledati (baročno-gotska arhitektura) in zaviti tudi v njegovo notranjost. Prošti in kanoniki so imeli dobre zveze z vsemi in zato so zvabili slavnega italijanskega slikarja Tintoretta, da jim je v drugi polovici 16. stoletja naslikal oltarno sliko, ki je menda umetnina z največjo vrednostjo v mestu, posebno zdaj, ko je temeljito restavrirana in spet na ogled. Videti pa je v cerkvi in okoli nje še marsikaj, kar daje prostoru pridih veličastne preteklosti in visoke kulture (samostanska knjižnica, renesančni nagrobniki, cerkvena oprema, slike proštov …).
Najlepša tržna podoba
Na vrhu nad mestnim jedrom je duhovna oblast dolgo lepo cvetela, v mestu pa sta trgovina in obrtništvo redila meščane. Pravice, ki jih je mesto imelo, so meščanom omogočale neomejeno sejemsko trgovanje. Takrat so nastajale lepe trgovske hiše predvsem ob Glavnem trgu. Zgornji del trga se je v drugi polovici 16. stoletja razvil v najlepšo tržno podobo na Slovenskem s hišami, ki so v spodnjem delu bile namenjene trgovanju, obrti in poslom in imele na različne umetelne načine izdelane arkade, v zgornjih nadstropjih pa se je ugodno bivalo. Veliko tega je videti še zdaj, nekaj predelanega in spremenjenega, nekaj odstranjenega …
Cvetoči časi so minili, ko so prišli Turki. Mesto so ogrožali, ogroziti ga niso mogli, ker sta ga varovala mogočno obzidje in dobra vojaška posadka. Zdaj tega obrambnega spomenika ni več, nekaj ga je videti še na Šancah ob proštijskem vrhu. Čeprav svobodno in nezavzeto, je mesto nazadovalo in čakalo boljših časov tja do 19. stoletja. Kljub nazadovanju pa je mesto vendarle ostalo najpomembnejši dolenjski kraj, ki je imelo tudi pri vladarjih zapisano posebno milost, drugače ne bi Marija Terezija leta 1746 v Novem mestu ustanovila gimnazije.
Majhna študijska četica
Gospod pater Geodefredus Pfeifer, ki mu je leta 1746 ob ustanovitvi novomeške gimnazije Marija Terezija zaupala prefektorstvo te gimnazije, je ob prvih 66 učencih te šole zapisal: “S to majhno četico se je pričel novomeški študij.” Ker je bila cerkev najmočnejša ustanova v tistih časih, so gimnazijo do leta 1870 vodili frančiškani; šele takrat so jo podržavili, kar pomeni, da je vodstvo prišlo v posvetne roke.
Na novomeški gimnaziji so se izobraževali številni znanstveniki, umetniki in gospodarstveniki. Slovencem veliko pomenijo imena iz novejšega gimnazijskega obdobja, kot so Slavko Grum, Božidar Jakac, Miran Jarc, Dragutin Kette, Marjan Kozina, Vladimir Lamut, Pino Mlakar, Marjan Mušič, Josip Plemelj, Anton Podbevšek, Leon Štukelj, Ivan Tavčar, Oton Župančič, Boris Andrijanič in še mnogi drugi, velik del teh spoštovanih ljudi pa je ustvarjal tudi znamenito “novomeško pomlad”, ki je bila sicer kulturna manifestacija v letu 1920. A to pomlad, ki je spodbudila razvoj Novega mesta, je prekinila prva svetovna vojna.
Breg s študentskimi mamicami
Ker obzidja niso več potrebovali – turška osvajalska divjost se je vsaj malo otopila tudi na Rudolfovem obzidju – in ker so lahko pospravili obrambne naprave za njim, so ga uporabili za gradnjo drugih reči, ob zid pa so se naslonile majhne hišice, z delom kleti zarite v zemljo ob obzidju (v tamkajšnjih kleteh je še videti, kakšen je bil obrambni zid), z ganki obrnjene na sončno stran, in vhodi, da se je prah z ulice stresal naravnost v vežo ali kuhinjo. Nastal je Breg, še ena izrazita etnološka posebnost Novega mesta.
In kje so prebivale študentske mamice, ki so dijakom novomeške gimnazije dajale prenočišča in skromen zajtrk? Prav tu, v najrevnejšem delu mesta, ki pa je razglašen za kulturni spomenik. Postelja za dijaka je prinesla kakšen ubogi novec, ki pa je prišel prav, saj je bil zaslužek od pranja mestnega perila, gojenja zelenjave in sušenja mesa, kar je bilo glavno preživetveno opravilo tamkajšnjih gospodinj, prav tako redek kakor repa v enolončnici. A dalo se je živeti, ko je šlo bogatim na Glavnem trgu tako dobro, da so lahko zidali hiše, kupovali gradiče in dvorce in – plemiške naslove.
Dolina gradov
V najbolj cvetočih časih se je dolina napolnila z gradovi, da so ji rekli Dolina gradov. Osem jih še stoji, ne vsi tako trdno kot grad na Otočcu, ki je hotel visoke kategorije, ali grad Grm, ta je bil najprej utrdba, nato pa lepo, razkošno in odlično domovanje plemenitih Mordaxov, ki so si omislili bogate poslikave (o njih poroča Valvazor) in zgradili prijeten in daleč znan grajski park, a so vse skupaj spremenili “napredni” zagnanci v času, ko gradovi in njihova preteklost niso bili cenjeni in bi jih kar podirali, v kmetijsko šolo, ki tam še zdaj domuje, s predelavami in popravki pa grajsko podobo pokvarili. Manj trden, čeprav nekoč glavna trdnjava, je grad Hmeljnik (ime je dobil po plemenitih Hopfenbachih), ki pritegne pozornost, če se po avtocesti peljejo dovolj radovedni potniki, ko se dvignejo na najvišji del avtoceste. Ni si opomogel, ko so ga leta 1942 zažgali, le obnovljena streha varuje, da vse ne propada hitreje. Konjeniški šport se razvija v gradu Struga, manj skrbijo za gradič Kamen, zadnji njegov lastnik je bil politik Fran Šuklje, Novi dvor je zdaj del bolnišnice …
Samo Novo mesto ni imelo svojega gradu, kot ga imata na primer Kamnik ali Bled, ker ga ni potrebovalo. Ima pa svoj Narodni dom, ki je nastal iz tekme med slovenskimi in nemškimi meščani za prevlado na kulturnem področju in je prvi slovenski narodni dom sploh; sezidali so ga leta 1873. Nekdanji osrednji kulturni prostor slovenstva še stoji in še opravlja nekoč mu zaupano vlogo. Podobno kot še vedno opravljata svojo vlogo jekleni Kandijski most (75 metrov dolg lok), zgrajen še ob koncu 19. stoletja, po katerem zdrvi vse, kar se vozi in kar gre peš s spodnjega dela Glavnega trga čez reko, in železniška postaja Kandija, ki jo je prinesel hlapon, ko je leta 1914 prisopihal v mesto. Svojemu namenu pa ne služi več vodnjak na Glavnem trgu, ampak je zgolj za ogled, da se ve, kje je stal njegov litoželezni prednik, ki so ga odstranili leta 1903.
Vredno dolgega sprehoda
Vse, kar je tukaj našteto, ima svojo posebno zgodovinsko, kulturno, narodnostno in še kakšno vrednost, zato imajo vsi pečat pomembnega, zavarovanega mestnega spomenika. Marsikaj se je zgubilo predvsem med drugo vojno, ko so na mesto padale bombe in ga rušile, da je bilo treba z muko postavljati stare kamne na stare temelje. Vsekakor sodi Novo mesto med najimenitnejša slovenska mesta, ki imajo svojo bogato zgodovino, ki se jo da ogledati, kdor ima voljo in čas, če pa ima še kaj denarja, lahko naroči tudi vodnike pri TIC-u (na njihovi spletni strani je natančno razloženo, kakšne so cene vodenja za skoraj vsake pol ure posebej), ti mu bodo razkazali, kar je treba videti in kje je treba videti in – gotovo ga bodo napotili tudi na pokopališče v Ločni k Trdini, Jakcu, Lamutu, Kozini … ali pa na Šmihelski britof, kjer samuje gospa Scheuchenstühl, bolj znana kot Primicova Julija.
Kapiteljska njiva
Na Marofu v Novem mestu je eno največjih arheoloških najdišč v srednji Evropi - Kapiteljska njiva. Dragocenosti, ki so jih tu našli, sodijo v sam evropski kulturni vrh in dokazujejo, kako so bila evropska ljudstva v prazgodovini med seboj povezana ter da je bilo prav okoli Novega mesta v železni dobi pomembno evropsko kulturno in gospodarsko središče - cvetoči halštat Dolenjske.
Prve ljudi iz bronaste dobe so tu pokopali pred tri tisoč leti, tu so našli svoj novi dom ljudje iz železne dobe (od 8. do 3. stoletja pr. n. št.), za njimi pa Kelti. Doslej je bilo na Kapiteljski njivi najdenih 240 žganih poznobronastodobnih grobov (10. do 8. stoletje pr. n. št.), 34 zemljenih gomil z več kot 800 skeletnimi starejšeželeznodobnimi grobovi (8. do 4. stoletje pr. n. št.) ter več kot 700 žganih mlajšeželeznodobnih grobov (3. do 1. stoletje pr. n. št.). Najlepše so situle in predmeti, povezani s situlsko umetnostjo, med njimi zlasti bronasti pas, edini tovrstni izdelek, iz grškega in etruščanskega prostora uvoženo posodje, različne bronaste čelade, izjemni stekleni, jantarjevi, kovinski in lončeni predmeti ... Veliko teh predmetov je na ogled v muzejski hiši Križanija.
