Za nego je dokaj nezahtevna žival, vendar ima vrsto drugih potreb, ki jih lahko zazna in izpolni le skrben lastnik. Muca je namreč v nasprotju s splošnim prepričanjem zelo navezana na človeka, če dobro skrbi zanjo, in na okolje, v katerem živi. Zato večina muc zelo slabo prenaša selitve in druge spremembe, rada ima ustaljen ritem življenja.
V nasprotju s splošnim prepričanjem, po katerem je denimo 7 let stara mačka stara mačka, pa v resnici lahko brez težav dočaka 15 let in več, če je zanjo ustrezno poskrbljeno. Zato je še toliko bolj potrebno, da bi se ljudje bolj premišljeno odločali za posvojitev – kljub skrbnemu načrtovanju se v prihodnosti lahko zgodi marsikaj, na kar nimamo vpliva, naša mačka pa še manj …
Splošni odnos do mačk je tako precej površen. Pogosto so obravnavane kot potrošni material. Če ena izgine, nabaviš pač drugo. Pri tem pa sebično pozabljamo, da je prav vsako življenje dragoceno. Zakaj mislimo le nase, pozabljamo pa na dobrobit živali? Zakaj bi morala ena žival trpeti le zaradi naših vrednot?
Predvsem v kmečkih okoljih pa se lahko soočamo tudi s tem, da se živali obravnava le glede gospodarske koristnosti živali. (Vsa čast dragocenim izjemam.). Krave dajejo meso in mleko, kokoši meso in jajca, kaj pa mačke? Kmet bo poklical veterinarja, če bo bolna krava, če pa mačka, pa ne. Živali gledajo le skozi zaslužek in koristnost.
Tako je mačka vredna komaj kaj več od miši in podgan, ki naj bi jih lovila in vsaj delno upravičila svoj obstanek … V ta namen jim lastniki pogosto odtegujejo hrano, češ da bodo tako bolj lovile. Kar pa je huda krivica, saj sita mačka lovi bolje kot lačna.
Sestradana mačka bo že zaradi telesne šibkosti zmogla loviti manj, bolj bo podvržena boleznim. Tako so prikrajšane dvojno. Niso živali, ki bi spadale v gozd in na polje, saj tam povzročajo škodo, v naravi nimajo več svojega mesta, obenem pa niso obravnavane kot hišne živali, čeprav so v tisočletjih udomačevanja postale prav to.
In še nekaj o prostoživečih mačkah:
Izraz »prostoživeča« mačka se ne uporablja za kakšno posebno vrsto mačke, to je izraz za zavržene, zapuščene mačke ter njihove potomce. Pogosto ljudje pustijo pri miru lastniške mačke, preganjajo pa prostoživeče, a so slednje le posledica človekovega slabega odnosa do njih. Tako so te mačke diskriminirane dvojno.
Večina teh mačk biva v urbanih okoljih, a ker so plašne in se skrivajo pod avtomobile in smetnjake, veliko ljudi skoraj ne vé zanje. Kljub temu je v Sloveniji po nekaterih ocenah več kot 100.000 prostoživečih mačk. Številka je alarmantna, še posebej, če upoštevamo, da ima vsaka mačka vsaj dvakrat letno v povprečju po tri mladiče.
Tako se izniči argument, ki ga ob nepoznavanju etologije razlaga veterinarska stroka v Sloveniji,da se žival počuti dobro, če se razmnožuje … Potem bi prostoživeče mačke morale biti najsrečnejša bitja na zemlji, iz enega para bi namreč v idealnih okoliščinah lahko nastalo 420.000 mačk …
Večina teh mačk pa konča zelo žalostno, umrejo že pred prvim letom starosti zaradi bolezni, poškodb, ki jih povečini povzroči človek. Neredko so izpostavljene bolečemu in dolgotrajnemu umiranju, da o stalnem strahu in pomanjkanju hrane ne govorimo.
Kljub ogromni številki mačk v Sloveniji se še najde veliko ljudi, ki so nasprotniki sterilizacije in kastracije, o čemer pišem v enem od svojih nadaljnjih člankov. Če mačko steriliziramo, je manj mladičev, manj bolezni, ter večja možnost že rojenih mačk, da sploh dobijo dom. Zato gre pri sterilizaciji predvsem za etično dejanje, ki ima le pozitivne posledice.
Večkrat sem slišala tudi teorije raznih »poznavalcev«, da prostoživečih mačk ne moremo udomačiti. Nekdo je to teorijo dopolnil celo s tem, da lahko udomačimo le tretjo generacijo prostoživečih mačk. A res? Takšnim teorijam ne nasedajte, saj so izraz nepoznavanja situacije ter predsodkov. Resnica je takšna, da bomo večinoma lažje udomačili mladičke teh mačk, vendar pa se tudi odrasle prostoživeče mačke večinoma lepo navadijo življenja z lastnikom.
Velikokrat je celo bolj ustrezna posvojitev odrasle muce, ne nujno prostoživeče, saj zelo težko dobijo dom, njen značaj pa spoznamo veliko lažje. Predvsem starejšim ljudem pogosto ne ustrezajo več vragolije mačjih mladičev, temveč je zanje bolj primerna umirjena muca zrelih let, za katero bodo lahko skrbeli do konca njenega življenja. Velikokrat so še bolj hvaležne in se še raje držijo doma, saj so že predobro izkusile, kako krut je svet in kako hudo je biti lačen.
Če ne moremo posvojiti muce, pa lahko storimo kaj drugega. Če vidimo ljudi, ki prostoživeče mačke hranijo ali lovijo, da bi jih sterilizirali, jim dejanja ne preprečujmo, saj ne počnejo ničesar protizakonitega. Če že ne pomagamo, vsaj ne škodujmo. Kaj pa, če bi jim pomagali, s konkretnim delom ali finančno? Zadovoljni boste, ker ste storili nekaj dobrega, prav to pa izboljšuje tudi naše zdravje in počutje.
Želim vam veliko lepih trenutkov z mucami. Za vprašanja, pripombe in komentarje sem dosegljiva preko elektronskega naslova barbara@roka-roki.si.
