Udeleženci okrogle mize so tudi izpostavili pomanjkanje medgeneracijskega dialoga na področju vseživljenjskega izobraževanja, iz katerega so pogosto izvzeti prav starejši. Pri tem je nekdanji šolski minister Slavko Gaber opozoril, da prevladujoča družbena logika pehanja za profitom žal že sama po sebi izključuje celotne generacije.
Irena Levičnik iz zveze društev upokojencev je pozvala tako strokovno kot drugo zainteresirano javnost k oblikovanju strategije vseživljenjskega izobraževanja, ki bi posebno pozornost namenila odraslim po 65. letu starosti. Po Gabrovem mnenju pa bi čakanje na strategijo pomenilo nepotrebno izgubo časa, zato se je treba takoj lotiti dela.
Tudi Irena Kuntarič Hribar z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je opozorila na nevarnost ukalupljanja področja vseživljenjskega izobraževanja v strategije, resolucije in druge politične dokumente. Opozorila je na težavo starejših, “ki izgubljajo na hitrosti, soočajo pa se z vse hitrejšim razvojem”.
Družba prihodnosti je informacijska in digitalna družba ter je drugačne od družbe, v kateri je živela starejša generacija, je poudaril generalni direktor direktorata za informacijsko družbo na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Marjan Turk. Pri tem je opozoril na problem digitalne nepismenosti starejše generacije.
Digitalna nepismenost po Turkovih besedah ni le težava starejših, ampak tudi še aktivne srednje generacije, ter predstavlja tudi razvojni problem in vzrok generacijskega izključevanja. Rešitev vidi v kakovostnih in dostopnih programih digitalnega opismenjevanja za deprivilegirane družbene skupine.
Okroglo mizo je povezoval Andrej Jus iz društva upokojenih pedagoških delavcev. Opozoril je na absurd, da so starejši v večini primerov izključeni iz priprave projektov, ki so namenjeni prav njim. Tudi na področju oblikovanja programov vseživljenjskega učenja po njegovih besedah situacija ni nič boljša.
Vodja sektorja za višje šolstvo in izobraževanje odraslih na ministrstvu za izobraževanje Katja Dovžak je zaskrbljena, ker izkušenost in modrost starejših v postmoderni družbi vse bolj izgublja na vrednosti, kar vodi v vse izrazitejšo izključenost starejše generacije. Vendarle se delež vključenosti starejših v izobraževanje po njenih besedah povečuje.
Dovžakova je opozorila na odgovornost lokalnih skupnosti in gospodarskih družb pri izobraževanju odraslih, ki jo izpostavlja tudi pred dvema letoma sprejeta resolucija o nacionalnem programu izobraževanja odraslih do leta 2020. Spomnila pa je tudi na pomemben prispevek ljudskih univerz k skupnostnemu učenju.