Letošnji festival pod geslom Vsi smo ena generacija! je izpostavil vpliv družine na medgeneracijsko sodelovanje. Kot je v pogovoru pojasnil Jus, se izbrana tema usmerja k starejšemu človeku ter njegovemu položaju v družini in družbi nasploh.
Po njegovih besedah se pomen festivala kaže v tem, da je iz leta v leto sprožal aktualne teme in s tem prispeval k pozitivnim premikom v družbi. “Naša zavest je tudi zaradi vsakoletnega festivalskega dogajanja postala drugačna. Bolj se zavedamo težav starejših,” je prepričan.
“Vsak ima pravico do kakovostnega življenja”
Z nastopom krize se je, tako Jus, problem starajoče družbe še dodatno povečal. “Nizke pokojnine pa niso edina težava. Ključna zagata se pravzaprav skriva v tem, v kolikšni meri lahko starejši človek sam odloča o svojem življenju,” je opozoril.
Vsak starostnik ima po njegovih besedah pravico do kakovostnega življenja, in to ne glede na njegov status v družbi: “Žal je to v kriznih časih vse prevečkrat težko dosegljivo ali celo nedosegljivo. Prizadevamo si za aktivnega starejšega človeka, ki bo sam odločal o svoji usodi in ne bo zgolj v breme.”
Pri doseganju tega cilja je, kot pravi Jus, posebej pomembno prav medgeneracijsko sodelovanje. “Težava je v tem, da nismo ustvarjali okolij, kjer bi se srečevale vse generacije. Posledica se kaže v pomanjkanju ali celo odsotnosti dialoga,” je dejal.
Težavo vidi tudi v preobremenjenosti srednje generacije, ki že težko poskrbi za svoje otroke, kaj šele za svoje starše: “Kdor pa ne skrbi za svoje starše, se mu obeta, da bodo njegovi otroci, ki nimajo pravega zgleda, zanj še slabše poskrbeli.”
Kakovost življenja se po Jusovih besedah žal meri predvsem skozi dohodke in stroške, pri tem pa se pozablja na okolja, kjer bi starejši prenašali svoje izkušnje na mlajše. “Vsi govorimo o medgeneracijskem sodelovanju, ker se zavedamo, da brez njega ne bo pokojnin. Kljub besedam solidarnosti starejše generacije odhajajo, ne da bi svoje znanje predale mlajšim,” je izpostavil.
“Ko je denarja malo, je čas žensk”
Dobro plat krize Jus prepozna ravno v tem, da je spodbudila medgeneracijsko sodelovanje in nas zbližala: “Ko je veliko denarja, je čas moških, ko pa ga je malo, je čas žensk. Moški se v krizi zelo težko poberemo, ženske pa so tiste, ki v krizi družino zberejo ob ognjišču.”
Tudi pri onemoglih starejših ljudeh ima po njegovih besedah v večini primerov ključno vlogo ženska. “Ne zavedamo se, da je ženska ponavadi najbolj na udaru. Skrbi za otroke, moža, svoje starše in pogosto še za starše svojega moža,” poudarja.
“Onemogli starejši so kot dojenčki, žal pa smo ljudje malo zlobni. Dojenčka, ki še ne govori, se trudimo razumeti in mu pomagati. Ko pa starejši človek zaradi onemoglosti obleži, se ne potrudimo, da bi ga razumeli. Veliko starejših zato ne more odločati o svojem življenju, nima te pravice,” je opozoril.
F3ŽO je že od leta 2005 medgeneracijski
Festival za tretje življenjsko obdobje je, tako Jus, leta 2005 naredil pomemben vsebinski preskok: “Njegova pozornost od tedaj ni namenjena zgolj starejšim, ampak se festival obrača tudi k mladim in si prizadeva za medgeneracijsko sodelovanje.”
Izrazil je upanje, da bo tudi nova vlada poskrbela za nujen preskok. “Vsa ministrstva bi se morala zavedati dolgoživosti družbe in del svojega programa nameniti temu,” meni. Hkrati je izrazil pričakovanje, da se bo vlada odgovorneje lotila prenosa tujih praks v naše okolje, tudi na področju starejših.
Kot je dejal Jus, bi morali evropske prakse najprej preučiti in prilagoditi našim pogojem ter jih šele nato uvesti. “Pri nas tuje prakse pogosto ne zaživijo, ker menimo, da je dovolj že, če sprejmemo sklep oziroma program. Ne zavedamo pa se, da gre za živ organizem, ki terja stalno skrb in inovativnost.”
Skrbi ga, da bo kriza prihodnje leto naplavila še več revščine, zlasti med starejšimi. Kljub temu ostaja optimist, ker starejši, ki odhajajo v pokoj, ne želijo počivati, ampak si želijo aktivno življenje. “Gre za pomembno vrednoto, ki pa je naša družba žal še ni prepoznala in je zato tudi ne podpira,” je dodal.
