Če vas danes kdo vpraša, ali ste srečni, kaj bi mu odgovorili? Ali bi rekli približno takole: sem, ampak… Najbrž vam do popolne sreče nekaj manjka: boljše zdravje, več denarja, boljša služba, manj kilogramov, bolj pridni otroci, zanesljiv partner?
Pa pomislimo sedaj, kakšni smo bili deset let nazaj, koliko smo bili takrat srečni. Kaj smo si želeli pred desetimi leto oz. koliko nam je takrat manjkalo do popolne sreče? Kaj vse se je v obdobju desetih let potem uresničilo? Verjetno marsikaj. Toda, ali smo zaradi tega sedaj bolj srečni? Ne. Pa bi morali biti, kajne? In zakaj ne? Ker gre pri vseh teh stvareh za kratkotrajne efekte sreče!
Kaj pa če bi si želeli globok občutek sreče, ki nas spremlja povsod in vedno? Občutek, da smo na pravi poti: predstavljajte si, da se zjutraj zbudite polni energije, srečni ker ste se zbudili v nov dan, ker ste, kar ste in delate, kar delate. Celoten dan vas spremlja občutek namena in poslanstva, da počnete točno to, za kar ste bili poslani na zemljo. Ali ste to vi? Ali si vsaj želite, da bi bili to vi?
Veliko ljudi danes ni srečnih
Celo tisti, za katere se na prvi pogled zdi, da so srečni, ker imajo npr. veliko denarja, uspešno kariero, idealnega partnerja, pridne otroke, v resnici niso srečni. V njihovem življenju je velikokrat prisotna tesnoba in praznina. Nikoli jim ni dovolj, kar naredijo sami ali pa drugi, pogosto imajo občutek, da nimajo časa. Zakaj je temu tako?
Celo življenje se podzavestno učimo, kako moramo najprej nekaj imeti (dobiti), da bi potem s tem nekaj naredili in da bi potem bili (srečni). Torej najprej potrebujemo denar, da lahko potujemo po eksotičnih krajih, da nas to potem osreči. Ali pa moramo najti krasnega partnerja, da bi se z njim lepo razumeli in zopet bi nas to osrečilo.
Vse te vzročno-posledične povezave “če bi – potem bi” imajo nešteto različic: če bi imel dobro plačano delo, če bi sin študiral v tujini, če bi imela drugačnega moža, če bi izgubila 10 kg, če ne bi imela migren, če bi zadel milijon, itd.
Kaj potrebujemo za pravo srečo?
Za to, da smo srečni, ne potrebujemo ničesar. Sreča je namreč naša prava narava in je že vgrajena v nas. Je del naše DNA, je vedno z nami. Zakaj je ne občutimo? Zakaj se počutimo kot da nam ne gre po planu? Morda vas bo tole razburilo, ampak problem je v tem, da se celo življenje učimo, kako biti ne-srečni. Model za srečo, če bi … potem bi … ne deluje!
Ko to spoznamo, se s tem težko sprijaznimo in raje nadomestimo stare želje z novimi, kot pa da bi seznam vrgli proč. Hočemo en milijon. Ko ga imamo, jih hočemo deset. Potem so na vrsti stotice. Preveč? Kaj pa avtomobili? Mladeniči so zadovoljni z deset let starim golfom. Čez deset let se spodobi že nov avto, npr. Opel. Kaj sledi? BMW? Mercedes? Jahta? Letalo? Problem našega starega modela sreče je, da bolj ko je “učinkovit”, bolj nas oddaljuje od prave sreče.
Občutek neskončne svobode
Ali ste že kdaj bili na takšnem mestu, da ste bili popolnoma zaprepadeni na lepoto, mirnostjo in spokojnostjo kraja? Morda ste videli čudovito mavrico, kako se vzpenja nad hišami in drevesi? Je bil vrh gore zavit v oblake zanimivih oblik, ki so vas spominjali na vaše otroške risbe? Ali pa so peneči valovi udarjali ob obalo in se odbijali nazaj v neskončno modrino? Kaj občutimo v takšnih trenutkih in zakaj? Kaj je vzrok? Sama lepota mesta oz. trenutka, ki smo ga tam ujeli?
Ne. Kar se zgodi je, da v tistem trenutku sprejmemo svet točno takšen kot je in smo eno z vsem, kar nas obdaja. Nimamo pripomb, želja, popravkov. Ne rečemo: “Oh kakšna lepa mavrica, vendar malo premalo simetrična. Če bi jo lahko prestavil malo levo, bi bilo bolje!” Ali pa: “Lepa dolina, ampak tisto drevo je pa preveč neenakomerno razvejano. Če bi imel žago, bi nekatere veje požagal in bi lepše izgledalo!”
Takšne misli nam tisti trenutek ne pridejo na misel. Vse je popolno in tako kot mora biti. Takrat se naš ustaljeni jaz, ki je poln želja in potreb umakne. In v tistem trenutku pride na površino sreča in občutek izpopolnitve.
Naše življenje je popolno že danes!
Naše življenje ta trenutek, z vsemi nadlogami in trpljenjem s katerim se srečujemo, z vsemi problemi, ki nas težijo in nam kradejo spanec, je popolno. Edini razlog, da tega ne občutimo je, da delujemo na osnovi modela “če bi – potem bi”.
Morda se bo komu zdelo, da ga takšno razmišljanje potisne v pasivno vlogo in da si potem nehamo prizadevati za napredek, doseganje ciljev, izboljševanje poslovne in finančne situacije? Vendar temu ni tako. Vse to še vedno počnemo z vsako celico vašega telesa. Uživajmo v življenju brezpogojno!
Če mi uspe in zaslužim veliko denarja, super! Življenje je lepo! Če mi ne uspe in ne zaslužim veliko denarja, nič hudega, še vedno je življenje lepo! Ko prekinemo povezavo “če bi – potem bi”, model umre. Ugotovimo, da je življenje in vsak dan posebej poln neštetih presenečenj, radostno potovanje in raziskovanje.
Tu pride do paradoksa, ki ste ga morda že odkrili: v tistem trenutku, ko opustimo željo, da bi se nekaj zgodilo tako kot mi želimo, takrat se ravno to zgodi.
