Supervizorka Zorico Škorc, nekdanja vodja Kriznega centra ”Kresnička” iz Lesc, dobitnica nagrade Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve na področju socialnega varstva za leto 2008, nam je zaupala pobudo, ki bi realizirana v praksi rešila marsikatero življenje. Gre za povsem novo obliko pomoči mlajšim polnoletnikom, ki je v evropskih državah že uveljavljena praksa, v Sloveniji pa je še ne poznamo, čeprav so potrebe zelo velike.
Na pogled vse lepo in prav …
V Sloveniji se tujci mnogokrat ne morejo načuditi našim dobrim odnosom. Od daleč opazujejo ljubeče družinske odnose, preseneča jih, da že starši gradijo hiše za svoje potomce. Več generacij živi skupaj, stari starši varujejo vnuke … Idealizirana slika pa zaradi različnih vzrokov kaj hitro zbledi. S tem se je srečala tudi Škorčeva. »Že v prvem letu delovanja Kriznega centra Kresnička smo ugotovili, da je pri nas premalo možnosti za reševanje težav pri mlajših mladoletnikih, ki se po treh tednih, kolikor imajo možnost bivati v kriznem centru, ne želijo vrniti v svojo matično družino, ampak se želijo osamosvojiti in bivati sami. Situacija je v praksi nerešljiva, njihova želja pa neizvedljiva.«
Krizni centri za mladoletne
V krizne centre sprejmejo otroke in mladostnike, ki so stari od 6. do 18. let in imajo različne težave s starši. Te so povezane z nasiljem, spolnimi zlorabami, zanemarjanjem, težavami v odraščanju ipd. Zakon določa, da je tri tedne povsem dovolj za strokovne delavce Centrov za socialno delo (CSD), ki morajo zanje v tem času najti trajno rešitev: selitev otroka nazaj v družino, če se razmere umirijo, če se ne, pa v rejniško družino, stanovanjsko skupino …
»Najti trajno rešitev je dokaj enostavno pri mladoletnih otrocih. Težava se pojavijo pri vseh tistih, ki so ravnokar dopolnili polnoletnost in se ne želijo vrniti nazaj v družino ali pa jim starši ne znajo in ne zmorejo ponuditi vsega tistega, kar bi mlad človek potreboval. Vključitev v stanovanjsko skupino je določena z Zakonom določena. Vanjo se vključijo otroci, ki se šolajo in so mlajši od 18. let. Odhod v rejniško družino je možen do 18. leta starosti, pa še to le s soglasjem staršev ali pa z odvzemom otroka z odločbo Centra za socialno delo,« pravi Zorica Škorc.
Mlajši polnoletniki prepuščeni cesti
”Sprašujem se: Kaj pa mlajši polnoletniki, ki se ne šolajo, so nezaposleni, nimajo kje živeti, nimajo od česa živeti? Res je prednostna naloga strokovnih delavcev te mlade spodbuditi, da se šolajo, da poskrbijo za svoj boljši jutri. Seveda si v družbi vsi želimo, da imamo visoko izobražene ljudi, ampak, zakaj bi se pa morali vsi šolati? Zakaj mlademu človeku ni dovoljeno, da se odloči delati in skrbeti zase? Ob tem seveda potrebuje pomoč družbe,” ugotavlja Škorčeva, vznemirjena, saj pozna mladostnike, ki bi že včeraj potrebovali pomoč.
Mlajši polnoletniki ostanejo praktično na cesti in brez vsake pravice do zaščite. Četudi bi jim strokovne delavke na Centru za socialno delo še tako rade pomagale, za to nimajo prav nobene pravne podlage. Zakon ne predvideva take možnosti. Problem se pokaže tudi pri edini možni rešitvi težave – socialni pomoči. Četudi posameznik v teh okoliščinah zaprosi za socialno pomoč, se v cenzus upoštevajo prihodki celotne družine, ne pa tisto kar je očitno: dejstvo, da je ostal mladostnik popolnoma sam, brez finančnih sredstev in podpore, brez vsakršne možnosti rešitve svojega problema. Še dan pred polnoletnostjo je bil zaščiten, dan po njej postane nikogaršnji otrok, ki mu vsi obrnejo hrbet.
»Odrasli od njih pričakujemo, da v 24 urah postanejo odgovorni odrasli, ki bodo poskrbeli za sebe. Mlad človek, kljub temu, da nekateri komaj čakajo svojo polnoletnost, ne zavedajoč se, kaj jim to na pragu odraslosti prinaša, pride v brezizhodno situacijo. Takrat nastopijo težave, zmedenost, odgovornosti zase ne zmorejo ali jim ni bilo dano, da se je sploh naučijo … Običajno zato razvijejo še bolj škodljiva vedenja. Nekateri si v obupu celo vzamejo življenje, drugi se podajo na nevarna pota odvisnosti, promiskuitete, postanejo storilci kaznivih dejanj … To je tragično. Če bi uspeli rešiti enega, bi posledično rešili tudi njegovo bodočo družino,« poudari Zorica Škorc.
Po sledeh izkušenj belgijskih kolegov
Na poti iskanja rešitve za mlajše polnoletnike so se povezali zaposleni v Kresnički in CSD Radovljica tudi s tujino, da bi poiskali čim boljši model in ga prenesli v slovensko prakso. Sogovornica pripoveduje: »Čeprav bi lahko sami razvili model, ki bi povsem ustrezal slovenskim razmeram, pa smo želeli preveriti rezultate programa, ki ima dolgoletno tradicijo v Belgiji. Z obiskom direktorja belgijskega zavoda za pomoč mladoletnim dekletom in mlajšim polnoletnikom, ogledom zavoda in njihovimi rezultati smo bili zelo zadovoljni. Ko so nam obisk vrnili, so naši plodni razgovori obrodili sadove. Dogovorili smo se za izmenjavo in odprli možnost belgijskim dekletom, da so obiskale krizni center ter v njem tudi živele. To smo razširili tudi z bivanjem v gostiteljskih družinah. Hvaležni smo jim, saj bivanje v kriznem centru prinaša povsem druge izkušnje kot jim jih nudi družina, čeprav »izposojena«.
Četudi posameznik v teh okoliščinah zaprosi za socialno pomoč, se v cenzus upoštevajo prihodki celotne družine, ne pa tisto kar je očitno: dejstvo, da je ostal mladostnik popolnoma sam, brez finančnih sredstev in podpore, brez vsakršne možnosti rešitve svojega problema. Mlajši polnoletniki ostanejo praktično na cesti in brez vsake pravice do zaščite. Nekateri si v obupu celo vzamejo življenje, drugi se podajo na nevarna pota odvisnosti, promiskuitete, postanejo storilci kaznivih dejanj ...
