V soboto bo svet v spoštljivi tišini pospremil papeža Frančiška na njegovo zadnjo pot. Njegovo truplo, ki že od torka leži v baziliki svetega Petra, si bo do večera lahko ogledalo več sto tisoč vernikov z vsega sveta. A za tem ganljivim obredom se skriva izjemno občutljiv in strokovno natančen postopek priprave telesa – tanatopraksija, moderna metoda balzamiranja, ki spoštuje dostojanstvo pokojnika in hkrati omogoča lep, miren in dostojen spomin nanj.
Papeževa odločitev za skromnost – tudi po smrti
Papež Frančišek je v svojem življenju nenehno izkazoval ponižnost in bližino ljudem, kar se odraža tudi v njegovi zadnji volji. Odločil se je za preprost pogreb brez pompa, brez tradicionalnega trojnega sloja krst in brez pompoznega ceremoniala, ki je bil značilen za mnoge njegove predhodnike. Njegovo truplo leži v odprti leseni krsti, brez razkošnih okraskov, oblečen je v rdečo liturgično papeško obleko, v rokah drži rožni venec, na glavi pa nosi belo mitro.
Krsta ni postavljena na katafalk, temveč na rahlo dvignjen lesen podest – skromen, a premišljen detajl, ki vernike povabi v tiho bližino. To je papeževa zadnja gesta preprostosti – takšna, kot jo je živel v vseh letih svojega pontifikata.
Kaj je tanatopraksija? Spoj znanosti, spoštovanja in nežnosti.
Tanatopraksija, poimenovana po grški besedi thanatos (smrt) in praxis (dejanje), je sodobna metoda ohranjanja telesa umrlega. Njena dvojna naloga je higiena ter estetska in čustvena priprava telesa. Postopek ni le tehničen, temveč globoko human – njegov namen je pokojniku ohraniti dostojanstvo, svojcem pa omogočiti čas za slovo brez strahu pred razpadanjem telesa.
Postopek vključuje dve ključni fazi:
- faza: Arterijska injekcija antiseptične in konzervacijske tekočine, s katero se v telo pokojnika skozi arterijski sistem vbrizga poseben konzervans, ki se po principu osmoze razširi po celotnem telesu in prodre v celice, kjer zavira razgradne procese. Ta tekočina ima tudi blage antiseptične in dezinfekcijske lastnosti, ki preprečujejo razvoj mikroorganizmov.
- faza: Punktiranje in aspiracija telesnih votlin, pri čemer se z nežnim kirurškim posegom iz prsne in trebušne votline odstranijo telesne tekočine, ki bi sicer pospešile razkroj. Te tekočine se nadomesti s posebnim sredstvom, ki zavira bakterijsko delovanje in preprečuje neprijeten vonj.
Celoten postopek traja nekaj ur in ga izvajajo visoko usposobljeni tanatopraktorji. V nekaterih primerih, zlasti pri izpostavljenih javnih osebah, je vključeno tudi sodelovanje frizerjev, kozmetikov in celo rekonstruktivnih specialistov, če so posledice bolezni ali poškodb pustile vidne sledi.
Nežno ličenje in rekonstrukcija: podoba miru
Po fiziološki pripravi telesa sledi nežna faza ličenja in estetske prezentacije. Cilj ni umetna lepota, temveč naravni, miren izraz, kot da pokojnik spokojno spi.
Pri papežu Frančišku je bilo to še posebej pomembno – njegova koža je kazala znake bolezni in staranja, zato je bila uporaba diskretne kozmetike nujna za uravnavanje barvnega tona in ohranjanje dostojne podobe. Včasih se zaradi bolezni, kot je rak ali kronično srčno popuščanje, koža spremeni – dobi sivkast odtenek ali lisasto teksturo. S pomočjo posebnih pigmentov, ki jih tanatopraktor nanese z natančnostjo umetnika, se koži vrne naravni ton.
Čeprav se ličenje sliši kot nekaj površinskega, ima globoko psihološko vlogo: svojcem omogoča, da v pokojnikovem obrazu prepoznajo znani mir in spokojnost – občutje, ki pomaga pri žalovanju.
Zakaj tanatopraksija in ne tradicionalno balzamiranje?
Tradicionalno balzamiranje, kot so ga poznali v preteklosti, je pogosto vključevalo invazivne posege v telo – odstranjevanje notranjih organov, vstavljanje vpojnih snovi (kot je bila nekoč slama), ali celo kopeli v formaldehidu. Tanatopraksija pa sledi drugačnim etičnim in estetskim načelom – ne posega v strukturo telesa, temveč deluje površinsko in fiziološko, s spoštovanjem do človeškega telesa in njegove naravne oblike.
V Italiji, kjer je tanatopraksija postala pravno dovoljena šele leta 2022, se metoda vse bolj uveljavlja kot standard pri javnih pogrebih, zlasti kadar gre za voditelje države, cerkvene dostojanstvenike ali znane osebnosti.
Obred kot most med telesnim in duhovnim
Papeževo truplo bo do petka zvečer na ogled v baziliki svetega Petra, nato pa bo v soboto sledil pogreb na Trgu svetega Petra. Pogreba se bo udeležilo več kot 100 državnih in verskih delegacij, a v ospredju bo vera in preprostost – tako, kot si je to želel papež.
Po pogrebni maši bo papež pokopan v baziliki Marije Snežne (Santa Maria Maggiore) v Rimu, ne v vatikanskih grobnicah, kjer so pokopani skoraj vsi njegovi predhodniki. Gre za simbolično gesto – papež Frančišek je že večkrat obiskal to cerkev po pomembnih dogodkih in se tam priporočil Mariji.
Telo kot zadnje pričevanje
V pripravi telesa papeža Frančiška se ni ohranil zgolj biološki red – ohranila se je zgodba. Vsak dotik tanatopraktorja, vsaka izbira nežnega pigmenta in vsaka guba, ki je ostala nedotaknjena, so molčale o človeku, ki je izbral bližino in ponižnost. Na koncu ni ostal le simbol vere, temveč obraz človeka – umirjen, preprost, domač. Takšen, kot je bil skozi vse svoje poslanstvo. Njegovo telo zdaj tiho priča o vrednotah, ki jih je živel, in z nežnim dostojanstvom vabi k slovesu, ki ni le konec, temveč tudi most med minljivostjo in upanjem.
