Na velikonočni ponedeljek, 21. aprila 2025, je svet zapustil papež Frančišek, rojen kot Jorge Mario Bergoglio, 266. poglavar Rimokatoliške cerkve in prvi papež iz Latinske Amerike. Umrl je v starosti 88 let zaradi možganske kapi, ki je povzročila komo in odpoved srčno-žilnega sistema. Njegova smrt v rezidenci Casa Santa Marta v Vatikanu ni pomenila le konca pontifikata, ampak je tudi zaustavila dih vernikom po vsem svetu, ki so v njem prepoznali človeka bližine, ponižnosti in odločnega zagovornika družbene pravičnosti.
Skromni začetki in pot v sam vrh Cerkve
Jorge Mario Bergoglio se je rodil 17. decembra 1936 v Buenos Airesu v argentinsko družino italijanskih priseljencev. Leta 1958 je vstopil v Družbo Jezusovo, znano po strogi disciplini, izobrazbi in socialni občutljivosti. Posvečen je bil leta 1969, leta 1998 je postal nadškof v Buenos Airesu, leta 2001 pa ga je papež Janez Pavel II. povzdignil v kardinala.
Izvolitev za papeža je dočakal 13. marca 2013, ko je postal prvi jezuit, prvi papež z južne poloble in prvi, ki si je izbral ime Frančišek – v poklon svetemu Frančišku Asiškemu. Že to je bilo simbolno sporočilo o smeri njegovega pontifikata: revščina, ponižnost, skrb za stvarstvo in bližina ljudem.
Sočutje in reforme
Papež Frančišek je bil voditelj, ki se je izognil pompoznosti in protokolu. Stanoval je v skromni sobi v Domu sv. Marte, namesto v apostolski palači, in je pogosto pozdravljal obiskovalce kar v jedilnici. Na svojih potovanjih je vedno znova opozarjal na bedo, migracije, izkoriščanje planeta in pozival k solidarnosti.
Bil je glas revnih in tihih, kot tudi reformator notranjih cerkvenih struktur. Podprl je finančne reforme, se trudil za večjo transparentnost in začel pomembne sinodalne procese, ki so vernike in vernike klical k soodgovornosti pri oblikovanju Cerkve.
Njegove ključne enciklike – Laudato si’ (o varstvu okolja) in Fratelli tutti (o univerzalnem bratstvu) – sta postali globalni manifesti za celostno ekologijo in etiko odnosa med ljudmi. Hkrati pa ni bežal pred občutljivimi temami, kot so homoseksualnost, ločitve, vloga žensk v Cerkvi – temam se je približal z nežnostjo, ne da bi rušil doktrino, a z željo po poslušanju in razumevanju.
Zadnji dnevi in tiha smrt
Zdravstveno stanje papeža Frančiška se je zadnje mesece vidno slabšalo. Že več let je imel težave z dihanjem zaradi bolezni pljuč, pa tudi s koleni in hrbtenico. V zadnjih tednih se je umaknil iz javnosti, dokler ni 21. aprila 2025 doživel možganske kapi. Umrl je v tišini svoje sobe v Casa Santa Marta, ob njem so bili najbližji sodelavci.
Pogreb po njegovi volji – preprost in brez blišča
V skladu s svojo duhovno držo si je papež Frančišek želel pogreb brez blišča. V oporoki, ki jo je napisal pred leti in je bila po njegovi smrti javno razkrita, je prosil za preprosto leseno krsto brez zlatih dodatkov, brez simbolov oblasti in pokop v skromnem grobu.
Njegovo telo bo sedem dni ležalo v Baziliki svetega Petra, kjer se bodo verniki lahko poslovili. Pogrebna maša bo potekala na Trgu svetega Petra, vodil jo bo dekan kardinalskega zbora. Svetovni voditelji, verski dostojanstveniki in tisoči romarjev bodo počastili njegovega duha.
Pokopan bo v rimski baziliki Santa Maria Maggiore, ki mu je bila posebej ljuba. Grob bo označen le z besedo: Franciscus – brez priimka, brez naslovov, samo kot človek med ljudmi.
Cerkev brez papeža – kaj sledi?
Po smrti papeža Frančiška je Cerkev začela obdobje sede vacante, ko je prestol svetega Petra izpraznjen. V naslednjih dneh se bodo kardinali mlajši od 80 let zbrali v Vatikanu, da začnejo konklave – volitve novega papeža. Te bodo potekale v strogi tajnosti v Sikstinski kapeli. Novi papež bo moral pridobiti dvotretjinsko večino vseh prisotnih kardinalov.
Do izvolitve novega poglavarja Cerkve bo vodenje prevzel kardinal Giovanni Battista Re kot dekan kardinalskega zbora.
Svet se je poklonil
Izraze sožalja so izrazili številni svetovni voditelji. Predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar je zapisala, da je papež Frančišek “bil glas upanja in pravičnosti v času nemirov.” Premier Robert Golob ga je označil za “vest sveta”, Islamska skupnost v Sloveniji pa je poudarila njegovo zavzemanje za medverski dialog.
Papež Frančišek ni deloval le znotraj Cerkve, temveč je postal moralna avtoriteta za vse človeštvo.
Z odhodom papeža Frančiška se končuje izjemno poglavje v zgodovini Katoliške cerkve. Bil je papež preprostosti, ki je z močjo nežnosti in odločnostjo srca obudil vero v moč sočutja, bližine in konkretne solidarnosti. Njegove besede, da »pastir mora dišati po svojih ovcah«, bodo ostale opomin vsem, ki vodijo – v Cerkvi in svetu. Grob z napisom Franciscus pa bo tih, a močan simbol človeka, ki je v srca milijonov zapisal upanje.
Naj počiva v miru.
