Čeprav brez formalne izobrazbe, je v praksi osvojil teoretična znanja in postal uspešen skladatelj. Njegov prispevek je bil velik – med drugim prva opereta v slovenskem jeziku Tičnik (1866) in prva slovenska opera Teharski plemiči (1890).
Ipavčevi so se radi posvečali umetnosti tonov. Njihova prva mentorica je bila mama Katarina, kot uspešnim in spoštovanim pa jim priložnosti za napredovanje ni manjkalo. Benjamin je že kot 14-letni celjski gimnazijec izdal svoje prvo delo ter pokazal, da želi slediti starejšemu bratu Alojzu, mojstru klavirskega valčka. Za dirigenta pevskega zbora domoljubnega društva Slovenija v avstrijskem Gradcu, kjer je študiralo mnogo Slovencev, so ga leta 1850 izvolili kar brez njegove vednosti. Že z 21 leti bil ugleden, to pa je bil zanj izziv in priložnost, da je s približno 40 izkušenimi izvajalci izvajal tudi lastne skladbe. In se učil.
V 19. stoletju ni bilo mej med politiko in kulturo, zato so bile čitalnice in bésede kot nalašč za različne dejavnosti. Benjamin je kot zborovski skladatelj prvič nastopil na eni takih slovenskih manifestacij v Gradcu, s programom pa so izražali idejo slovanske vzajemnosti – peli so »ilirske«, češke, slovaške in poljske kompozicije. Benjamin je uglasbil Zapuščeno Franceta Prešerna, v naslednjih letih tudi Prešernovo Zdravljico, Vodnikovo Ilirijo oživljeno in Razlagovo Domovini idr. Kljub vsemu ni hotel postati političen glasbenik. In res, uveljavil se je tudi med tujci.
Po izobrazbi zdravnik, po srcu glasbenik
Študij zdravstva v Gradcu sta Benjamin in njegov mlajši brat Gustav nadaljevala na Dunaju, v prestolnici glasbe, kjer sta spoznavala dela velikih mojstrov, najbolj pa sta občudovala Ludwiga van Beethovna. Ugledna in uspešna sta verjetno v večjem delu financirala Pesmarico za kratek čas, ki sta jo izdala leta 1859 s kaplanom Ferdinandom Ripšlom. Obsegala je 20 pesmi in napevov na 40 straneh. Želeli so jih razširiti med ljudstvo, zato jih niso uglasbili previsoko in se osredotočili na napitnice.
V zgodnjih 50. letih 19. stoletja je Benjamin Ipavec skladal tudi napitnice. Bile so povsod prisotne in ni jih mogel spregledati.
»Naši pesniki in glasbeniki so očitno prišli do sklepa, da se pravi rodoljub ne more zmrdovati nad življenjskim slogom svojega ljudstva.« (Grdina, Ipavci, 161)Samo leta 1877 je pri Glasbeni matici Benjamin izdal kar tri zvezke samospevov Milotinke. Besedila za njegove skladbe sta prispevala tudi Josip Stritar in Simon Jenko. Leto kasneje je izšla še zbirka mešanih zborov z naslovom Zvončki ubrani.
Serenada je njegovo največkrat izvajano instrumentalno delo za godalni orkester, pisal je tudi pesmi za mladino in plesno glasbo. Uglasbil je pesmi Antona Aškerca, Otona Župančiča, Josipa Murna Aleksandrova in drugih.
Ipavčeva roka nad slovensko opero
V 19. stoletju je bila opera najkompleksnejša glasbena oblika, ki so jo visoko cenili srednje- in vzhodnoevropski narodi v svojih prizadevanjih za kulturno in politično emancipacijo. Opera je Benjamina mikala, a je sprva menil, da še ni pripravljen nanjo. Leta kasneje je prvi poskus v sodelovanju z literatom Davorinom Trstenjakom propadel. Sveta vira je imenoval to nerealizirano opero s snovjo o spopadih med pogani in kristjani.
Več kot uspešna pa je bila opera Teharski plemiči, ki je sicer nedokončana. Libreto je Ipavec zaupal Antonu Funtku, ki ga je napisal po zgledu na priljubljeno zgodbo o Mlinarjevem Janezu Ferda Kočevarja – Žavčanina. Zgodbo je predelal in dramatiziral, taka pa je izšla pod naslovom Teharski plemiči, spevoigra v treh dejanjih v 55. zvezku Slovenske Talije. Dogajanje je postavljeno na domača tla v 15. stoletje, v čas zadnjega celjskega grofa Urha oziroma Ulrika II.
TEHARSKI PLEMIČI Spevoigra v treh dejanjih
1. dejanje Marjetica, hči teharskega župana, se moži. Vaščani se veselo družijo, ko se pojavi skrivnostni romar, oni pa ga ljubeznivo sprejmejo. Sčasoma pove, da je ogleduh celjskega grofa, ki želi uveljaviti svojo pravico do prve noči z mladoporočenko. Vaščani se mu sklenejo postaviti po robu v bran tako dostojanstvu neveste kot svojemu dostojanstvu.
2. dejanje Pod Marjetičinim oknom stražita njen Ivan in njegov prijatelj Valentin. Ko se fevdalec pojavi, ne ve, katero okno je Marjetičino, zato se domisli serenade, ki jo bo privabila na okno. Nobeno okno se sicer ne odpre, a nanj planejo teharski možje in fantje. Grof uvidi, da ga nameravajo zapreti in oznaniti, da so ga ujeli med zalezovanjem deklet. Hiti jim obljubljati bogastvo, če ga izpustijo, a ga zavrnejo. Potem jim da besedo, da jih bo povzdignil v plemiški stan. Kljub dvomom ponudbo sprejmejo.
3. dejanje Naslednji dan, na praznik svete Ane, vaščani slavijo, ko rog naznani grofov prihod. Župan prevzame listino o poplemenitenju, Ivana pa izvolijo, da bo načeloval novopečenim plemičem. Praznovanje sklenejo z napitnico domovini.
Zgodba o vzponu Slovencev je bila pisana na kožo meščanom 19. stoletja, a večina ni vedela, da je snov prve slovenske opere legendarna. Teharčani so bili verjetno staroslovenski praplemiči. Družba je bila takrat še nepismena, zato tudi niso imeli plemiških listin, ki so jih v 16. stoletju preverjali. Zato so Teharčani ponaredili potreben dokument, brez katerega bi se izgubili med podložniki. Premierno je bila opera postavljena na oder 10. decembra 1892 v Ljubljani, izjemno dober sprejem med občinstvom je zahteval pet ponovitev. Delo je Ipavec posvetil ženi Ani.
