Preberite si tudi prvi del prispevka Z avtodomom na pot do Düsseldorfa.
Danes je kar težko verjeti, da je še pred dvajsetimi leti nabrežje Rena zastrupljal gost cestni promet, ki so ga med leti 1990 in 1997 s skoraj 2 kilometra dolgim tunelom speljali pod zemljo. Reko so tako spet približali meščanom, ki so z Renom živeli že od nekdaj, zato je cesta dolgo predstavljala tujek, pa čeprav sredi gosto poseljenega prometnega mesta. Mišljenje kot so ga imeli v Düsseldorfu je tisto, ki je značilno za najlepše urejena urbana središča – zavedanje, da je človek, meščan, še vedno pomembnejši od pločevine in visokih stroškov gradnje. Danes je poldrug kilometer dolga promenada, ki se začne pri Grajskemu trgu, namenjena rekreaciji, sprehodom in tistim, ki si želijo biti tako ali drugače opaženi. Med sprehodom boste lahko občudovali kakšnega pouličnega umetnika ali privlačno kotalkarico, ki je privabljala poglede s plesom ob glasbi iz lastnega tranzistorja. Na severu se promenada konča z velikim stopniščem, ki je neuradno srečevališče vseh generacij. Tam so tudi gostilnice z razgledom na Ren, kjer skoraj dobite občutek, da ste na morju.
Po Renu se lahko med velikimi tovornjačami zapeljete tudi s turistično ladjico, toda če ne boste šli do Kölna, se po mojem ne splača, saj je Promenada dovolj kratka, da jo najbolje začutite peš. Iz Altstadta pridete v Medienhafen, düsseldorfsko pristanišče, ki je še mnogo več; nekdanja industrijska četrt se je prelevila v poslovni center, pristanišče pa je danes hkrati marina, kjer so, seveda ločeno od tovornih ladij, privezane zasebne barkače, med njimi so tudi luksuzne jahte pa super hitri športniki, skrivnostni v svojem črnem lesku na mirni rečni gladini.
Vesoljska arhitektura
Promenada je v severnem delu gosto posejana s senčniki in mizicami, potem pa se umiri in je na svoj način privlačno dolgočasna. Pod mostom Rheinkniebrücke se široko sprehajališče konča pri Bundestagu, parlamentu zvezne dežele. Skrivnostna zgradba izgleda iz zraka kot kakšna futuristična vesoljska postaja, ki jih vidimo v znanstveno-fantastičnih filmih. In dejansko jo lahko občudujete iz zraka, kajti poleg se vzdiguje prek 240 metrov visok telekomunikacijski stolp, imenovan Rheinturm Düsseldorf. Okoli 170 metrov visoko je restavracija za romantične duše, nadstropje niže pa razgledna ploščad, ki je odprta dovolj dolgo, da si lahko mesto ogledate tako podnevi kot tudi v nočni razsvetljavi.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=D6aURma0Q98[/youtube]
Po tlakovanih sprehajalnih poteh se morate mimo marine obvezno napotiti do Gehryjevih zgradb. Kompleksu je ime der Neue Zollhof. Sestavljajo ga tri stavbe; bele, aluminijaste in opečnato-oranžne barve, slednja se še posebej lepo sklada z barvo zgradb v starem mestnem jedru. Gospod Frank Gehry, ki je zakrivil še Gehryjev stolp v Hannovru in Guggenheimov muzej v Bilbau, se poslužuje arhitekturnega postmodernističnega sloga dekonstruktivizma, ki postavlja v ospredje kontrolirani kaos nepredvidljivih oblik. Sliši se kunštno, zato za nepoznavalce arhitekture zgolj opazka, da so stavbe iz leta 1999 zelo zanimive. Vse tri se najlepše svetlikajo ob sončnem zahodu, ko svetloba pade nizko nad reko Ren. Še kasneje, ko sonce ugasne in se prižgejo luči, pa je Medienhafen najlepši iz severnega dela mesta. Oba dela sta si povsem različna, pa vseeno tesno povezana v celoto. Eden brez drugega ne moreta. To je Düsseldorf.
Šoping in kultura
Ko se klatim po nemških mestih, imam občutek, da ga ni pridnejšega potrošnika od Nemca. Še Slovenci jim ne sežemo do ramen, vsaj ne v mestnih središčih, kjer kar mrgoli trgovin vseh svetovnih blagovnih znamk. Pravi raj za dame, ki se namesto nad avtodomarsko tehniko raje naslajajo nad modnimi novostmi, je Königsallee. Povprečnemu žepu bo tam sicer hitro zmanjkalo denarja, a sprehod se splača že zaradi pravljičnosti vedno nabito polne avenije. Obe strani ceste namreč ločuje dolg, povsem raven kanal, ki ima menda izključno estetsko vlogo. Da so ga napolnili, so morali celo kopati kanal iz Düssla. Kanal je lepo zasenčen z drevoredoma, tako da je v vročih dneh ob vodi prav prijetno hladno. Zanimiva je etimologija imena, ki bi jo v slovenščino prevedli kot Kraljevo alejo. To ime je dobila sredi 19. stoletja, ko so tam na tedanjega kralja vrgli konjski gnoj. Odgovor na vprašanje ali so jo poimenovali po kralju, ker so imeli vzlic slabih varnostnih ukrepov slabo vest ali zato, da bi se hecnega dogodka spominjali za vedno, prepuščam vsakemu posamezniku posebej. Kakorkoli, na Kö’, kot skrajšano pravijo aleji, se pridejo pokazat vsi, ki kaj veljajo.
Tisti, ki se jim ni treba kazat in raje zapravijo manj, pa se napotijo po Schadowstraße, ki Kraljevo alejo prečka na njenem severnem koncu, tam, kjer se začne osrednji düsseldorfski park Hofgarten. Že v 18. stoletju so ga zgradili po vzoru angleških parkov. Ko so v začetku 19. stoletja podrli mestno obzidje, pa so ga razširili. Najznamenitejša zgradba v parku, ki premore tudi precej velik bajer, je palača Jägerhof, kjer je danes Goethejev muzej s prostim vstopom. Veliki pesnik, pisatelj in humanist ni tesneje povezan z Düsseldorfom, a zbirka v muzeju dobro ponazarja duh časa, v katerem je žival in ustvarjal.
Z mestom ob Renu pa je neločljivo povezan Goethejev sodobnik Heinrich Heine, ki se je v Düsseldorfu rodil, ko je bilo mesto po zaslugi Napoleona pod francosko okupacijo. Lirični pesnik se je rodil kot Žid, kmalu je zapustil rodno mesto in študiral na različnih nemških univerzah. Zaradi religije je bil močno omejen v podajanju kritične misli, zato se je dal 1825. leta krstiti, kar je bila po njegovih besedah »vstopnica za dostop do evropske kulture«. Po največjem nemškem romantičnem pesniku in avtorju balade Lorelaj se imenuje ena od glavnih mestnih avenij, čeprav je njegova rojstna hiša v Altstadtu, na Bolkerstraße.
Veliko zabavišče
Ljubiteljem kamping in karavaning novosti bo v Düsseldorfu zagotovo ustreženo v vseh pogledih. Dopoldanskemu in popoldanskemu sprehodu med avtodomi in prikolicami lahko sledi sprehod po mestu. Pojedina, nakupovanje, skok med oblake nad Renom… najmlajši pa bodo gotovo uživali še v vodnem živalskem vrtu, kjer v neposredni bližini sejmišča živi prek 400 živalski vrst, večinoma plazilci, dvoživke, ribe in insketi.
Tisti, ki smo na Caravan Salonu v Düsseldorfu po službeni dolžnosti, med gromozanskimi sejemski dvoranami trpimo z ožuljenimi podplati, obloženi s katalogi in s težkimi fotoaparati okoli vratu. A zvečer je že vse pozabljeno. Sredstva javnega prevoza pripeljejo v mesto hitro in udobno, do prve restavracije ali pivnice je le nekaj prijetnih korakov, dnevnica pa ob izvrstni kulinarični ponudbi hitro odroma po gobe. Čeprav je kot poslovni center mesto naporno, ni zaslediti pretirane nervoze in naglice, saj daje stari, za promet zaprti del mesta s promenado ob Renu ležeren vtis velikega sproščenega zabavišča, Medienhafen, kjer se gradnja novih objektov še kar ne ustavi, pa je v popoldanskem času skoraj opustel.
Pa naj še kdo reče, da Nemci ne znajo uživati!
Preberite si tudi prvi del prispevka Z avtodomom na pot do Düsseldorfa.
Naročite se na revijo Potepanja s potopisi iz Slovenije in Evrope.
