Seveda je dobro, da imamo za tek v slabih razmerah tudi primerno opremo, npr. nepremočljive copate in obleko, lahko pa se podamo na tek tudi v običajni tekaški opremi.
Jaz sem dolga leta tekal kar v običajni opremi in z navadno vetrovko, sedaj pa si obujem nepremočljive copate in veselo v naravo. Na glavo si običajno dam še tekaško kapico s ščitnikom, da mi dežnih kapelj ne nese ravno v oči.
Seveda na tekih v dežju srečam tudi ostale »zagrete« rekreativne tekače, ki se ne bojijo prehlada in viroz s katerimi so nas strašile naše matere in babice.
Tek in dežne kapljice nas pomirjajo in napolnijo z novo energijo in samozavestjo, da si upamo.
Jaz sem npr. v letu 2007 v Ljubljani pretekel cel maraton ob rahlem dežju in verjemite, takrat je bilo na ljubljanskih ulicah še na tisoče tekačev in to ob koncu meseca oktobra.
Nekoč mi je dober prijatelj tekač dejal nekako takole: »Včeraj sem stal ob oknu in opazoval močan naliv in razmišljal ali naj se odpravim na trening teka, ali ne. Potem pa sem si dejal, če ne grem danes teči, nisem vreden, da se udeležim še katere tekme v dežju in sem se odpravil teči!«
Torej se lahko tudi zlatoletniki brez slabe vesti odpravite v naravo tudi ob deževnem vremenu, saj vreme ni naš gospodar.
Tistim, ki še niso tekli v dežju pa priporočam postopnost – rahlo pršenje in krajši čas, pozneje pa lahko stopnjujete tako v času, kot tudi moči dežja.
Torej le pogumno v naravo, tudi v dežju, po končani aktivnosti, pa se je treba čim prej preobleči v suho obleko, če je možnost pa še prej stuširati s toplo vodo.
Če bomo redno vadili na svežem zraku tudi jeseni ne glede na vreme, bomo ostali zdravi, čili in dobre volje tudi v zlatih letih – kar je tudi naš namen!
