(P)ostati vitalna. Kako?

Vitalnost je beseda, ki jo imamo ljudje velikokrat na jeziku, vendar si jo vsak malo po svoje predstavljamo: kakšno sliko vidite v svoji glavi, ko pomislite na besedo vitalnost? Ali gre za nasmejanega starejšega gospoda ali gospo, kateremu se na telesu in izrazu vidi, da mu energije ne primanjkuje in ki kar izžareva pozitivnost in voljo do življenja?

Kdo si ne bi želel takšnih zlatih let, pa naj si bodi to v srednjih letih ali pa v tretjem življenjskem obdobju, če predpostavimo, da je mladost že kar sama po sebi vitalna.

Ampak vprašanje za milijon dolarjev je, kako postanemo in ostanemo vitalni? Ali gre za gene, torej imajo nekateri pač srečo, da so bolj vitalni ali se lahko vitalnosti tudi naučimo?

Ja, prav ste slišali, predpostavljam in upam, da imam prav, da si vitalnost tako zelo želimo, da si naredimo nekakšen načrt, kako bomo pravočasno začeli delati na njej. Do tu vse lepo in prav, ampak kaj konkretno bomo dali v ta načrt in predvsem kako ga bomo izvedli, to je zdaj vprašanje.

Moja teza je, da se vitalnost začne v glavi. Kar mislimo, to smo. In če mislimo, da smo (lahko) vitalni, potem bomo vitalni. Seveda ne bo šlo brez akcije, vendar sama akcija je samo posledica odločitve, da bomo vitalni.

Na tem svetu je veliko stvari že pripravljenih, da jih samo uporabimo in da ne odkrivamo tople vode: okoli nas je veliko vitalnih ljudi, ki se jih izplača vprašati, kako jim je uspelo.

Malo sem brskala po internetu in našla ogromno člankov, revij, knjig, videoposnetkov, intervjujev, ki vsi govorijo o različnih načinih in poteh za ohranjanje vitalnosti. Ker smo ljudje različni, imamo tudi različne “recepte” za boljše počutje, za večje zadovoljstvo, za večji uspeh, itd. Čeprav je veliko napisanega, pa se še vedno včasih bolj ukvarjamo s teorijo kot pa s prakso. Ali pa s prakso začnemo in nam nekje na sredini zmanjka volje in motivacije.

Pravijo, da se navada utrdi po 20 dneh, vendar sem sama že vztrajala z nekaterimi novimi načini dalj časa, pa me je še vedno zmanjkalo prej kot bi si to sama želela. Ja, samodisciplina je težka stvar.

Včasih si želim, da bi bila v svoji mladosti kakšna vrhunska športnica ali pa morda vojakinja, ker se mi zdi, da je njim samodisciplina vcepljena v kri. Meni se je ponavadi obneslo, da sem, kadar sem želela kaj spremeniti v mojem življenju poiskala iniciacijo v krogu prijateljev ali pa znancev.

Ko se vpišeš v kakšno skupino podobno mislečih ljudi, ki si želijo npr. vsak teden vsaj dvakrat po eno uro razmigati telo, je takoj lažje, ker se medsebojno spodbujaš in miganje v skupini je vedno bolj zabavno. Ali pa greš na kakšno predavanje in slišiš stvari, ki te vzpodbudijo.

Seveda, stalno moramo paziti, »da ogenj gori«, samo od sebe ne gre nič. Ampak vredno je! Zakaj bi se pogovarjali o problemih naše zdravstvene blagajne, o dolgih čakalnih vrstah pri zdravnikih, o dragih zdravilih, ko pa mi tega ne bomo potrebovali!

Torej, vitalna sem, vitalni ste, vitalni smo! Pika.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=yMVk4OcY3JY[/youtube]